Morski pes preživel, žužek podlegel

Slovenski turisti so se novembra lani iz egiptovskega letovišča Sharm el-Sheikh vračali nasmejani in zadovoljni. November je mesec, ko je Sharm še simpatično topel in ravno pravšnji za dopust.

Sedela sem na straniščni školjki hotelske sobe in opazovala nepovabljenega gosta pod umivalnim koritom. Bil je brez spremstva in precej izgubljen. Pravzaprav nič neobičajnega za te kraje. Tako kot je že skoraj nuja šilce močnega pred in po jedi, da dopust mine brez prebavnih motenj.

Nastanjena sem bila v hotelu s štirimi zvezdicami, ki je v 'last minute' ponudbi predstavljal cenovno zelo dobro razmerje med kvaliteto, čistočo, hrano in prijaznim osebjem. Pravzaprav nisem srečala enega nezadovoljnega gosta, se pa seveda vedno najdejo tisti, ki so jim bolj všeč Tunizija ali pa domače toplice. Slovencev v našem hotelu ni bilo veliko, ker se je večina pri rezervacijah odločala za sobe v sestrskem hotelu čez cesto, ki je imel poleg ene zvezdice več tudi plažo s koralnim grebenom in živo pisanim podvodnim življenjem le streljaj od ležalnika. Plažo smo si delili, tako da potrebe po petih zvezdicah nisem čutila.

Kolegica se je že v letalu odločila, kakšno sobo si želi, in z nekaj prijaznimi besedami ter evri sva jo dobili. Žal pa z njo tudi omenjenega prijateljčka. Vse je šlo hitro, brez ženske histerije. V mojih očeh je bil seveda žužek videti večji, kot je dejansko bil. Na opravek na stranišču sem kar pozabila. Od njega me je ločila le talna brisača. Nisem veliko razmišljala, pograbila sem jo, jo vrgla nanj, prijela natikač in nekajkrat udarila po brisači. Potem sem jo 'odkurila' iz kopalnice. Odpravila sem se v recepcijo. Smejala sem se sama sebi. Razložila sem receptorju, da je v najino kopalnico zašel osamljeni ščurek in naj pošljejo nekoga, da zadevo uredi. »No broblem, madam,« se je odzval receptor v egipčanski angleščini in na vratih sobe me je že dohitela 'konjenica'. Oboroženi sobar je v eni roki držal plastično smetišno, v drugi metlo. Kje je žužek, je vprašal. Povedala sem mu, da sem z njim že opravila, vendar je najverjetneje zavit v brisači. Nekaj je zamrmral, mi podaril škrbast nasmeh, prijel brisačo, jo previdno razgrnil, stresel zunaj sobe … in jo … odnesel nazaj v kopalnico. Vprašala sem ga, ali lahko dobim … novo. Seveda, madam. Dobila sem še en nasmeh in odgovor, da bodo zjutraj poslali nekoga, da bo stvar uredil dokončno. In so jo.

V tistih dneh se je ob obali najverjetneje že pojavil ubijalski morski pes, ki je v začetku lanskega decembra začel polniti strani mednarodnih medijev. V Slovenijo sem se vrnila zadnji teden novembra in v začetku decembra je prišlo do prvih napadov. Takrat sem se spomnila reševalca s plaže, ki me je na plastičnem plavajočem pomolu v polomljeni angleščini smeje nekaj spraševal o morskem psu. Odvrnila sem, da ga med plavanjem nisem srečala, verjetno pa se je on ustrašil mene. Ko pa je še osebje ob hotelskem bazenu kar naprej žlobudralo o morskih psih, pa sem prvič pomislila, ali so v bližini morda dejansko opazili kakšnega. Sicer pa večina turistov v Sharmu namaka svoje ritke v bazenih. Vendar je morje s koralnimi grebeni ob hotelih precej vabljivo in se plavanju v njem težko upreš. Mene ponovno vleče v te kraje konec marca, druge že februarja.

Seveda so zgodbe o ubijalskem morskem psu takoj dobile krila, pojavile so se celo zarote teorij sabotiranja egipčanskega turizma, v zadnjem času pa je veliko spletnega smeha povzročila vest z bizarnega in satiričnega srbskega Njuz.net portala, češ da je pijan srbski turist nekega jutra iz pečine skočil v morje in - glej ga zlomka, pristal na morskem psu, ter ga s svojim padcem pokončal …