Moja žena je hladna kot led in mi ne da (9)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. januar 2011 / 06:00

Počasi sem odtavala proti vratom in šele takrat, ko sem držala za kljuko, sem slišala mojstra, ki mi je naročal, kdaj naj pripeljem avto v popravilo.

Moški, ki me je pripeljal, je že nestrpno pogledoval na uro.

'Greva?' je vprašal, ko sem zlezla v avto.

Prikimala sem in se useknila v robec.

'No, no, saj ni tako hudo. Mož vas zaradi razbitega avta ne bo nagnal od hiše.'
Brez pravega razloga sem na glas zatulila. Jok mi je stresal telo in ko me je poskušal nerodno objeti okoli ramen, sem se mu prepustila …«

Marija se nasloni na rob kavča in ko opazim, da jo je lastna izpoved vnovič pretresla, ji predlagam, naj malo počaka, da se lahko zbere. Odkima z glavo in reče, da je o tej epizodi svojega življenja že tolikokrat premlevala, da je postala globoko v sebi, kljub vsemu, neobčutljiva.

»Upam, da te ne dolgočasim?« jo je zaskrbelo.

Zatrdila sem ji, da še zdaleč ne. Na diktafonu pa je bilo še dovolj prostora, za še vsaj štiri ure.

Vnovič je začela pripovedovati.

»Tisti moški me je pripeljal do Tonijeve hiše in ne vem, kaj mi je reklo, da sem se mu zlagala, naj mi kar ustavi, ker sem tam doma. 'Lepa hiša,' odvrne spoštljivo, potem pa mi poda roko. Prikimam mu in oči se mi znova napolnijo s solzami. Zeblo me je kot psa, zato sem se umaknila pod bližnjo streho, v zavetrje. Nikjer ni bilo nikogar. Ulica je bila pusta in prazna, saj so bili odrasli v službah, otroci pa v šoli. Še tesneje sem se zavila v plašč in ko sem premaknila levo ramo, sem zaječala od bolečine. Z drugo roko sem potipala po goli koži, zdelo se mi je, da sem zatipala oteklino. 'Morala bom k zdravniku, ne bo šlo drugače…'

Če so kje bogovi, so se mi s tem karambolom verjetno maščevali zaradi lažnivega prehlada.

Nog nisem več niti čutila, a to ni bilo najhuje. Še zmeraj nisem vedela, kaj sploh delam tam. Toni je tako ali tako v Ljutomeru, verjetno s svojo sestrično, lahko celo sinom. Koga sploh čakam?!

Nepremično sem strmela v pročelje hiše, kjer sem v zadnjih dneh doživljala stvari, o katerih se mi pred tem ni niti sanjalo. Vedela sem, da obstaja drugačen seks, a da obstaja tak …, ne, ne, ne … ne smem se spomniti podrobnosti …

Trudila sem se, da sem mislila na to, kaj bodo morali danes v službi drugi narediti namesto mene. Pa mi ni ravno najbolje uspevalo. Nek neviden strah, ki je stegoval svoje lovke proti meni, me je grabil za vrat in ko so me valovi spoznanja o norostih, ki sem jih zadnje dni počela, prikovali k tlom, sem postala mehka in krhka, zdelo se mi je, da se bom vsak čas sesula vase in da od sramu, ki me je preplavil, ne bo ostalo drugega kot kup ledenih kock. Mehur, ki mi je že več ur boleče pritiskal na spodnji del trebuha, ni več zdržal napetosti, voda se mi je v toplem curku pocedila po nogah in čeprav sem se brezglavo trudila, da bi zaustavila lastno nemoč, je bilo že prepozno. Še sreča, da sem imela v telefonu številko taksi službe. Pokličem jih in ko mi obljubijo, da pridejo nemudoma, se mi je oddahnilo.

V enem samem dnevu sem se postarala za dvajset let. Boleče sem se zavedala sivih las, nagubanega vratu in polulanih hlačk. Ženska, ki se je še včeraj strastno predajala moškemu, je izginila.

Taksi se je prikazal prej kot v petih minutah. Bil je že skrajni čas. A v trenutku, ko je zapeljal nekaj metrov naprej, da obrne, so se tista vrata na Tonijevi hiši odprla in na pragu se je pojavila ženska z rdeče pobarvanimi lasmi, nasmejana in vihravo razposajena. Toni, ki je stal v polmraku veže, je imel na sebi bel kopalni plašč, rahlo razprt, tako da se je še od daleč videlo njegovo mednožje. Ženska se je obrnila k njemu, on je razprl roki in jo čvrsto objel.

To je bilo prvič, da sem videla Lucijo. Mojo naslednico ali vzporednico, ki jo je Toni poleg mene spravil v svojo posteljo. Mislila sem, da bom umrla od šoka. Telo me je spominjalo na njegove dotike, glava me je svarila, naj bom pametna, čustva pa so me silila, naj stopim bliže, neznanko zagrabim za lase in jo butam ob steno. Na veliko srečo je taksist potrobil, kar me je predramilo, obrnila sem se in stekla do njega, ter planila v avto, kot bi me zasledoval trop podivjanih psov. Zdelo se mi je, kot da se v pogrebnem vozu peljem na pot brez vrnitve. Doma sem šla najprej pod tuš, zaradi mokrega spodnjega perila sem šklepetala od mraza. Vse me je bolelo in peklo in vroča voda me je vsaj malo ogrela.

Potem sem se zavila v odejo in se, ne da bi se oblekla, zavlekla na kavč. Veste, občutek, ko človek spozna svojo lastno bedasto neumnost, ni ravno prijeten. Najraje bi se vdrla v tla od sramu. Pomislila sem, da Tonija v bistvu sploh nisem poznala. Kaj pa, če je bolan, če ima kakšno spolno bolezen, če je kakšen manijak, ki ima v stanovanju skrite kamere in vsako srečanje v postelji posname? Že sama misel, da bi lahko kdorkoli dobil kaj podobnega v roke, me je spravila v še večji obup. Spomnila sem se, da sem nekoč že brala o nekem Američanu, ki je na ta način zaslužil celo premoženje. Ko že nisem vedela več, kje se me glava drži, sem se domislila, da ne bi bilo napak, če bi navezala stike s tisto rdečelasko, ki sem jo videla pri Toniju. Ideja se mi sploh ni zdela slaba … (se nadaljuje)