Šepetalnica za veter (28)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. januar 2011 / 06:00

Pa vendar je napeto prisluškoval temu momljanju, zdaj ko se je dokončno odpovedal misli na spanje, poskušal iz šepetanja razbrati, kam za vraga jih peljejo, pa so v njega udarjali le drobci besed kot delo, taborišče, slaba hrana, mogoče plačilo, vse nas bodo pobili, kje živiš, velike peči, ni kruha, menda so žice naokoli, nihče se še ni vrnil. Za vsemi temi ugibanji, ki so polnila zatohli zrak v vagonu, je iskal vsaj nekaj trdnega, nekaj, na kar bi lahko obesil svojo predstavo.

"Pa je tam kaj živine?" je zaslišal samega sebe, vprašanje se je samodejno izvilo iz njega, kajti če je na skrivnostnem cilju njihovega potovanja živina, jim zagotovo ne bo hudega. Njegov glas je zvonko udaril med prikriti šepet, nekdo se je zasmejal, glej ga, kmečkega butca, o živini sprašuje, kaj ne vidiš, da se mi spreminjamo v živino, muuu, tebi bomo obesili kravji zvonec okoli vratu, naša krava vodnica boš, muuuuuu. Posmeh, ki ga je bilo deležno njegovo vprašanje, ni spravil le njega v zadrego, naelektrilo je že tako napeto ozračje, nemir je nekatere moške dvignil na noge, da so se začeli spotikati ob tistih, ki so se nejevoljno obračali na ležiščih. Zdajci je završalo kot v panju in temu nihče izmed njih ni mogel več ubežati. Eden izmed starih možakov je prižgal svečo, da je svetloba medlo osvetlila obraze. Peter, ki mu je v glavi še vedno pozvanjalo posmehljivo mukanje, je vsrkal vase ta droben plamen, utišal z njim drgetavico, pa saj ni bil edini, drobna svečava je zaplapolala kot upanje, svetloba še vedno obstaja. Dokler je luč, je Bog, on že ne bi dovolil, da bi se nam kaj hudega zgodilo, se je v hipu potolažil Peter, mogoče še kdo med njimi, ker kako bi drugače tisti, ki je prižgal svečo, začel mrmrati pesem, da so za njim pritegnili še drugi. Trajalo je nekaj časa, da je Peter prepoznal napev pesmi o deklici, ki čaka na ljubega. Sedem let je čakala, a njenega ljubega ni bilo, torej bo treba le paziti, da potovanje ne bo daljše od šest let in pol, tudi kakšen dan več, samo da se ne prekorači sveto število. Hotel bi Peter razkriti svojo domislico vsaj Slivnikarjevemu Francu, plazil se je kar po vseh štirih v smeri proti kotu, v katerem je slutil njegovo postavo. Toda na pol poti je sveča ugasnila, ali ji je pošel stenj, ali jo je starec upihnil, skupaj s temo je potihnila pesem, potniki so polegli po tleh, kot da se ni nič zgodilo, svetloba je bila le kratek obisk iz nekega drugega sveta, na katerega je bolje pozabiti, vsaj zdaj, ko kolesa še vedno udarjajo ob tračnice in je sploh bolje, da poskušajo zaspati. Peter se je izgubljeno zavrtel okoli svoje osi, opustil namero, da bi se približal tovarišu, se splazil nazaj do svojega ležišča in znova začel šteti. Pozornost je usmeril na udarce koles, ta-dam, ta-dam, tako bo šlo lažje, nobenih krav in ovc, kaj šele oblakov, si je rekel, mogoče se mu blede od vsega skupaj, tale domislek o letih čakanja lahko počaka, in sploh ni bil tiste vrste, kot jih je bil vajen doslej, ko je njegove vizije spremljala tiha radost. Dosti kasneje si je moral priznati, da je šlo za privid kataklizme, ožigosane z ognjenimi zublji, kot da bi se v njem razrasel droben plamen sveče. Kako malo je vedel tedaj o življenju in kako malo o smrti. In učni dobi se ne bom mogel izogniti, ga je prešinilo, in je nazadnje sprejel topotanje vlaka kot oddaljeno bobnanje, ki bo nekoč oznanjalo sodni dan. (se nadaljuje)