Moja žena je hladna kot led in mi ne da (8)

Iz prejšnjega nadaljevanja: »Najbolje bo, da avto odpeljete na cenitev, potem pa k mehaniku,« je še dodal policist in me mimogrede potrepljal po ramenu.

 

»Niste poškodovani?« je zanimalo žensko v rdečem plašču, ki se je kot očividka prostovoljno javila za pričo.

 

Zmajala sem z glavo. Bolel me je vrat, a ne preveč. Verjetno zato, ker sem ob trku z glavo udarila ob naslonjalo …«

 

Prišla je vlečna služba, Marija je spet morala podpisovati nekakšne obrazce, moški v zeleni Laguni pa se ji je ponudil, da jo odpelje do Zavarovalnice.

 

Čez dve uri, ko je zapustila prizorišče nesrečnega karambola, so odstranili tudi razbita stekla in luči.

 

»Ali poznate kakšnega dobrega mehanika? Odpeljem vas tja, da se dogovorite za popravilo,« se ji je ponudil dobrotnik.

 

Hvaležno ga je pogledala. Bil je že starejši gospod, verjetno upokojen, ki si je z reševanjem žensk iz kočljivih situacij popestril dolgočasen dan.

 

Mislila je že reči, da nikogar ne pozna, da ji naj kakšnega svetuje, a se je spomnila na Mehanično delavnico »A. Z.«, kamor je na popravilo odpeljal avto tudi Toni.

 

»Bi me lahko odpeljali … (povedala je ulico).«

 

»Ni problema, itak se do enih nimam kam dati,« ji je odgovoril prijazni gospod.

 

Na tem mestu pripovedovanja se je Marija za trenutek ustavila, pomislila, potem pa je nadaljevala:

 

»Po pravici povem, da me ni prav nič brigalo, zakaj ima časa le do enih, a sem ga vseeno vprašala. 'Grem na obsevanje na Onkološki. Zjutraj so se jim pokvarile aparature, zato moram malo počakati,' mi je odvrnil prijazno.

 

Ob njegovih besedah me je streslo do kosti. Na široko sem odprla oči in malo je manjkalo, pa bi zinila še kakšno butasto.

 

Še dobro, da je moral paziti, kje vozi, kajti sneg je še zmeraj naletaval in cesta je bila vse prej kot prijetna za vožnjo.

 

'Kar mirno, nikamor se vam ne mudi,' me je potolažil, ko sem nestrpno pogledala na uro.

 

'Od srca sem vam hvaležna,' sem končno zinila in ne pomnim, da bi se še kdaj v življenju počutila tako butasto in nemočno kot ravno v tistem trenutku.

 

V mehanični delavnici so bili trije moški, ki so navijali južnjaško muziko.

 

'Šefa bi rada,' sem rekla prvemu, ki je prišel mimo. Pokimal je in mi z roko pokazal proti vratom, ki jih prej nisem opazila.

 

Šef je bil zajeten možakar pri petdesetih in ko sem vstopila, me je le oplazil s pogledom, drugega nič.

 

'Oprostite, ker vas motim, ampak zadnjič je svojega Hyundaja Getz 1.3 GL, letnik 2003, bele barve pripeljal k vam moj prijatelj Toni. Pa sem mislila, ker vas je že pohvalil, kako prijazni ste, da bi vzeli v popravilo tudi mojega Matrixa …'

 

'Nobenega Tonija ne poznam. Sploh pa ne vem, o čem govorite,' mi je odvrnil, preden sem sploh lahko povedala do konca, kar sem nameravala.

 

'Mislim, da se ne razumeva dobro. Še kako dobro vem, da ste pri vas popravljali Tonijev avto, navsezadnje sem mu za popravilo posodila veliko denarja.'

 

Povedala sem koliko.

 

Šele tedaj je tip blagohotno dvignil glavo in ko se mi je zazrl v oči, se mu je obraz razlezel v širok nasmeh.

 

'Spoštovana gospa. Ne poznam bedaka, ki bi za popravilo rabljenega avtomobila plačal tolikšen kupček denarja. Vsakemu bi se bolj splačalo starega odpeljati na odpad in kupiti novega. Tale tiček vas je krepko nategnil, drugega vam ne morem reči.'

 

Ostala sem brez besed.

 

Opotekla sem se do pulta in se naslonila nanj.

 

'Me res ne vlečete za nos?'

 

'Gospa, v službi sem smrtno resen. A če greva v bližnji bife na kavo, tam pa se lahko šaliva, kolikor vam bo srce dalo.'

 

Mislila sem, da me bo kap. Zagotovo me bo. To, kar se mi dogaja, ni resnično, to je kakšen osladen ameriški film, jaz pa se bom že naslednji trenutek zbudila in vse bo tako, kot je bilo še včeraj.

 

A ni bilo.

 

Gola lepotica s prevelikimi joški se mi je smehljala s koledarja, ki je visel na steni pred menoj.

 

'Ali bi kozarec rakije? Domača je.'

 

Očitno je mislil, da bom zdaj zdaj padla v nezavest.

 

'Bledi ste. Je kaj narobe?'

 

Zmajala sem z glavo.

 

Vse je bilo narobe in vedno bolj se mi je dozdevalo, da sem zato sama kriva.

 

Kljub pomislekom sem zvrnila šilce. Na dušek.

 

Prijetna toplota se mi je razlila po telesu, pa tudi svet okoli mene se ni več tako naglo vrtel okoli svoje osi.

 

Počasi sem odtavala proti vratom in šele takrat, ko sem držala za kljuko, sem slišala mojstra, ki mi je naročal, kdaj naj pripeljem avto v popravilo.

 

Moški, ki me je pripeljal, je že nestrpno pogledoval na uro.

 

'Greva?' je vprašal, ko sem zlezla v avto.

 

Prikimala sem in se useknila v robec.

 

'No, no, saj ni tako hudo. Mož vas zaradi razbitega avta ne bo nagnal od hiše.'

Brez pravega razloga sem na glas zatulila. Jok mi je stresal telo in ko me je poskušal nerodno objeti okoli ramen, sem se mu prepustila …«

 

(Se nadaljuje)