Resetiranje števcev

Nekateri naši politiki s predoziranimi možgani so prišli na idejo, da bi resetirali državo. Pravili so, da temeljna ovira za to, da se Slovenija izkoplje iz krize, ni v sferi ekonomije, kot smo bili prepričani do zdaj, ampak v sferi politike. Spet. Roko na srce, ti politiki imajo res usrano službo. Čisto za vse so krivi. Sliši pa se zanimivo. Če resetiraš Slovenijo, potem resetiraš zraven še Slovence, torej nas. Si predstavljate, da si v delčku sekunde na ničli? Navajeni smo že, da smo na ničli tam nekje okoli petega v mesecu …

Idejo o resetiranju smo kolesarji prenesli v prakso. Na določen dan smo se na določenem mestu zbrali s števci v rokah in na odštevanje najstarejšega med nami stisnili gumbke, kar je povzročilo, da so se vsi letos prekolesarjeni kilometri spremenili v ničlo! Kako grozen občutek je to, ko veš, da bo v delčku sekunde izginilo vse, kar si prikolesaril. Zazrli smo se v ekranček z veliko ničlo in se skoraj zjokali … Dobesedno. Ostali so nam le še spomini, ki so se vgravirali nekam v spomenik duše. Samo še s spominsko funkcijo bomo iz možganov vlekli delčke prekolesarjenih kilometrov, ki so nam ostali in jih ne bomo nikoli pozabili. Vse bo samo še besedno prikazano in slikovito opisano, če to znamo, če smo slabi govorci, pa še to ne … In vendar to ne sme biti žalostno. Z resetiranjem kilometrov smo naredili prostor novim, tistim, ki jih bomo z veseljem nabirali med vsako vožnjo. Lahko rečete tudi, da prevoženi kilometri niso tisto, kar vas izpolnjuje, a potem boste negirali tudi politike, češ da nimajo kaj resetirati, ker nismo vsi šteli. Pa smo – hočemo ali nočemo – spet na začetku …

Novo sezono sem začel že tradicionalno. Torej z nič kilometrov sem se znašel v gojzarjih ob olimpijcu Marku Cudermanu, ki je pripravil že drugi, pravzaprav prvi Štefanov pohod. Zbrali smo se sami »kolesarčki«, bivši in zdajšnji tekmovalci, ki se pač ne smemo upreti Markovemu povabilu. Ne zato, ker se ne spodobi, temveč zato, ker smo samo srečni, da nas taka marka, olimpijec in dobričina sploh kam povabi. Gnal nas je iz Bašlja na Svetega Lovrenca, vendar ne direktno ampak indirektno, torej smo šli vse do žuljev. Zakaj smo častili svetega Štefana in zakaj ne slovenskega dneva samostojnosti in enotnosti, pa je spet zaradi političnega vzroka. Na svetega Štefana se blagoslovijo konji! Torej zdaj veste, zakaj so nam politiki namestili dan samostojnosti ravno na ta dan. Za konje so nas imeli in nas imajo! Tiste vlečne, delovne, da ne boste mislili, da nas imajo za lipicance. Pohod je trajal nekaj ur, se mi zdi, in s sabo smo imeli tudi športnega rekreativca pripravnika. Bilo je zanimivo: medtem ko smo mi debatirali o pod kotom narezani klobasi, se je človek boril za življenje. Ko je lahko nekaj izustil, je dejal, da je bil le nekaj korakov od smrti, kar naj bi pomenilo, da je po desetih letih prvič prehodil več kot tisoč metrov v kosu. Potem smo ga razumeli, a si nismo mogli predstavljati, kako robotsko bo hodil v tem tednu v službo. Torej, sem si mislil, če že moraš začeti trenirati za prihajajočo sezono, je najbolje, da te vanjo popelje olimpijec. To se sliši lepo, a je tudi težko, ker je Marko Cuderman še vedno v dobri fizični kondiciji, in potem je muka ostati v njegovem zavetrju, pa čeprav nismo na kolesih. No, preživel sem in tako že drugo leto zapored bil udeleženec »odprtja« na svetega Štefana dan, ko se konji žegnajo.