Andreja poprime za vsa dela

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 20. december 2010 / 06:00

Na ljubljanskem gozdno gospodarskem območju so letos za najbolj skrbno lastnico gozda izbrali Andrejo Černivec, ki na domači kmetiji v Kosezah pri Vodicah poprime za vsako delo in orodje - tudi za motorno žago.

Koseze – V zavodu za gozdove vsako leto ob koncu leta podelijo štirinajst priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozda, po enemu iz vsake območne enote. V ljubljanski enoti je priznanje prejela Andreja Černivec, gospodarica na Rakovi kmetiji v Kosezah pri Vodicah. Andreja je bila kot socialna pedagoginja zaposlena na eni od ljubljanskih osnovnih šol, pred šestimi leti pa je pustila službo in ostala doma na kmetiji. Naredila je izpit za vožnjo traktorja, se usposobila za ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi, bila na tečajih zavoda za gozdove o varnem delu s traktorjem, motorno žago in orodji za opravljanje gojitvenih del, o krojenju lesa, o negi mladega gozda … »Vsega še ne znam, marsikaj se bom morala še naučiti,« pravi Andreja, ki je od mladih nog navajena kmečkega življenja in ima tudi veselje do dela na kmetiji. Poprime za vsako delo in za vsako orodje. Večino drevja še vedno poseka ata Andrej, a tudi Andreja žaga z motorno žago, od vseh gozdnih del pa ima najraje nego gošče.

Glavna dejavnost je živinoreja

Na kmetiji obdelujejo štirinajst hektarjev lastnih in najetih kmetijskih zemljišč, imajo pa tudi osem hektarjev gozda. Dvanajst hektarjev zemljišč je okrog domačije, ki je na res lepi lokaciji, nekoliko oddaljeni od glavne ceste in na rahli vzpetini tik ob robu gozda. Domačijo krasi tudi štirinajst »štantov« velik, od daleč dobro viden kozolec, še vedno ga uporabljajo, a manj, odkar več trave stisnejo v bale. Glavna dejavnost na kmetiji je živinoreja, redijo trideset goved, od tega šestnajst krav molznic. Bližina zemljišč jim omogoča, da je živina lahko sedem mesecev na leto zunaj na paši. Na leto oddajo v medvoško kmetijsko zadrugo okoli 52 tisoč litrov mleka. »Cena mleka se je v zadnjih letih precej znižala, a s stroški še nekako pridemo skozi. Pomembno je tudi, da so plačila redna,« pravi Andrej.

Sekajo manj, kot bi lahko

Ves gozd je v hribu, ponekod je strmina takšna, da si morajo pri spravilu lesa pomagati z vitlom. Z lubadarjem nimajo težav, tudi z divjadjo ne. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja jim je žled polomil veliko drevja, vihar, ki je pred dvema letoma zajel predvsem kamniško območje, jih je obšel.

Sekajo manj, kot bi lahko po gozdarskih načrtih, zadnja leta večinoma za lastne potrebe. »Cena lesa je prenizka, vsaj glede na to, koliko časa raste drevo, da je »zrelo« za posek,« pravi Andrej. Skrb za gozd se prenaša iz roda v rod, tudi Andrej je svoji hčeri prepustil lepe, urejene in dobro negovane gozdove. »Včasih je vsa vas vedela, če lastnik ni pospravil podrtega drevesa. Pa danes?! Marsikomu les leži po gmajni, doma pa se ogreva s kurilnim oljem.«