Deset najpomembnejših vprašanj pri vzgoji (2)

Kaj sporočam otroku? Kakšen učinek imajo moje besede na otroka? Ta dva odgovora nas pripeljeta do tretjega vprašanja, ki se glasi – zakaj počnem to, kar počnem? Pri vzgoji gre za vsakodnevne reakcije, ki jih počnemo že skorajda avtomatsko in se o njih ne sprašujemo. Sklonimo se k otroku in mu obujemo čevlje, čeprav zna to že sam. Otrok neha jesti, primemo žlico in ga začnemo hraniti. Iz nosa mu visi smrkelj in že sežemo po robcu in mu ga obrišemo, čeprav je otrok star že sedem let. Takšnih situacij je še mnogo. Nikdar se ne ustavimo in se vprašamo, zakaj to počnemo. »Zakaj« nas bi pripeljal do vzroka in tako bi se naučili ustaviti pravi čas in ne bi več počeli stvari, ki nikomur ne koristijo, še najmanj pa ne otroku. V odgovoru se skriva mnogo pasti – od izgovorov, naše vloge v družini in pomembnosti posameznih staršev. Zakaj starši udarijo otroka? Mar res zato, ker nagaja, je nemogoč, moti ostale in ne uboga? Ne. Odgovori so skriti v starših, ne pa v otrokovem vedenju. Udarijo zato, ker se ne obvladajo, ker ne znajo drugače, ker izgubljajo avtoriteto, ker se bojijo, da jih bo otrok premagal, ker verjamejo, da je to v redu, ker so bili tudi sami tepeni … Če smo odkriti pri odgovorih, če uvidimo, kdaj delamo škodo in če si želimo spremembe, sledi koristno naslednje vprašanje – kako lahko storim drugače? Pri iskanju odgovora se opremo na to, kar se nam zdi koristno po zdravi pameti, nikomur ne škoduje in daje boljše rezultate. Hkrati s tem naj bi ravno toliko poznali tudi sebe, da bi videli, ali zmoremo in kaj zmoremo narediti drugače. Ko si postavimo to vprašanje, je že veliko narejenega. Kajti najhujše je, kadar smo prepričani v svoj prav in sploh ne pomislimo, da bi lahko naredili kaj drugače. Pri vzgoji je to pogosto, kajti že samo vloga starša nekatere žene k misli, da so vsemogočni in da lahko počnejo, kar želijo. Torej naj nas v tem tednu spremljata vprašanji – zakaj nekaj počnem in kako bi lahko drugače? Veliko modrih odgovorov vam želim.