Merkur se mi je zgodil po pomoti

Rok Istenič, predstavnik za odnose z javnostmi (PR) v Merkurju, v odhajanju

Po prostovoljnem ali prisilnem odhodu številnih merkurjevcev v zadnjih mesecih odhajate tudi vi. Ali bežite s potapljajoče se ladje?

»Marsikdo mi postavi takšno vprašanje. Sem pri koritu informacij, zato vem, da ni razloga za beg. Še huje, glede na informacije, ki jih imam, lahko rečem, da po novem letu boljše bo. Kot poje pesem. Lahko bi tudi rekli, samo da bo Istenič odšel, bo šlo Merkurju bolje (smeh).«

Zakaj odhajate?

»Po zaključku osnovne šole sem želel postati šofer ali novinar. Zdelo se mi je, da drugega kot pisati ne znam, delo šoferja me je zelo zanimalo. Takrat so vsi vozili podrte Tame, zato sem to odpisal, če bi pa k meni prišel podjetnik in mi zagotovil, da bom lahko vozil novega mercedesa, bi takoj sprejel. Tega pač ni bilo. V novinarstvo sem šel, da bi postal avtomobilistični novinar. Merkur se je zgodil po pomoti.«

Nekaj novinarskega dela pa ste vseeno okusili.

»Sem, vendar nikoli redno, le kot študent na Valu 202 in v oddaji Resnična resničnost na TV Slovenija. Na Valu sem bil v pisarni z Janezom Martinčičem, ki pokriva avtomobilizem, tako da so se mi sline še bolj cedile, hkrati pa se je zgodilo tudi nekaj, kar mi je zbilo samozavest. Pri 16 letih sem poslal prošnjo za delo na Avto Magazin, urednik Martin Česen me je povabil na pogovor. Vprašal je, kakšno idejo imam, odgovoril sem, da jih nimam, le delal bi rad. Zahvalil se mi je, odšel sem domov. Šele čez leto, dve sem spoznal, kakšno priložnost sem zapravil! Če bi imel idejo, bi lahko delal pri avtomobilistični reviji celo brez vozniškega izpita. Drugo zbijanje samozavesti pa je bilo opravljanje izpita pri 18 letih, ko sem v prvo pogrnil. Mislil sem si, da morda pa le nisem primeren za avtomobilističnega novinarja, vmes pa je prišel Merkur. Želja se je potuhnila za nekaj časa.«

Sedaj pa le odhajate med avtomobile.

»Da, k Renaultu. Vsi najprej pomislijo na Novo mesto, vendar odhajam v komercialni del v Ljubljani. Svet se bo spremenil, predvsem za družino, dve leti nazaj si tega ne bi upal storiti.«

Pričakujete, da boste vozili različna vozila?

»Zagotovo renaulte, večinoma zgolj službenega, upam pa, da vsaj za kako uro tudi povsem nove modele.«

Pojdimo nazaj k Merkurju. Kako je delati v podjetju, ki v nekaj mesecih zamenja tri šefe, vi pa doživite tri različne dostope do informacij?

»Morda se bo čudno slišalo, posebej za vse, ki so iz kakršnihkoli razlogov izgubili službo v Merkurju, ampak letošnje razmere so za predstavnika za odnose z javnostmi (PR-ovec) najboljše, kar se mu lahko zgodi. V lepih, dobrih časih nas nihče niti ne potrebuje, sedaj pa lahko upravičim plačo. Tu se pokaže, ali znaš ali ne. Ta funkcija je neposredno podrejena predsedniku uprave, kar pomeni, če trikrat zamenjaš šefa, tudi trikrat zamenjaš službo.«

Ima vsak drugačen pristop?

»In tudi drugačen način sodelovanja. Doživel sem dve menjavi. Ko je prišel Bojan Knuplež, sem se čudil pisarni, ki sem jo poznal, saj sem se počutil, kot bi bil v drugi službi. Druga menjava je bila lažja, saj sem Blaža Pesjaka kot prejšnjega člana uprave že poznal.«

Novinarji smo spoznali, da so vsi trije različni pri dostopu do informacij, eni odprti, drugi ne bi povedali skoraj ničesar. Kako to občuti PR-ovec?

»Kordežev sistem je bil, da je prišel najkasneje ob 6. uri v pisarno, do 7. ure odgovoril na vso elektronsko pošto, kar pomeni, da sem imel ob tej uri vse odgovore. Takrat je imel tudi prvi sestanek, ki ga je opravil z mano. Vse, kar je menil, da moram vedeti, sem zvedel zjutraj. Tudi za vse šoke in sem se lahko pripravil. Pri Knupležu rutine ni bilo. Ko se je nekaj zgodilo, je prišel v mojo pisarno, izstrelil, kar je imel za povedati, in odšel. Pesjak je vmesna varianta med obema in ga niti ne želim siliti v utečeni sistem, saj je začasni predsednik uprave, pa čeprav bo lahko zelo dolgo opravljal to funkcijo. Nenazadnje odhajam. Ne predstavljam pa si, to sem slišal od kolegov, da nekateri nimajo niti mobilne številke predsednika uprave. Saj naj ga ne bi smeli motiti. V takšnih razmerah ne bi delal, dal bi odpoved.«

Pa je težko, ker veste več, kot smete povedati javnosti, novinarjem?

»Odvisno od človeka. Meni ni. Izbrusil sem se, da se znam ustaviti, hkrati pa moram sam vedeti več, kot lahko povem, saj tako vem, kako daleč lahko grem. Hkrati zaradi tega tudi vem, da se ne bom nikoli zlagal. Laž je samomor za PR-ovca.«

Kdaj ste vi vedeli, da je Merkur v težavah?

»Grozljivo pozno. Tik pred odhodom Kordeža, čigar slaba lastnost je bila, da je vedno, tudi če je šlo vse narobe, prišel v službo nasmejan. Tako je bilo od nekdaj, ne le v zadnjih letih. Ničesar ni prikrival, ampak je resnično verjel, da se bo vse uredilo. Ob prihodu krize se je ta poznala tudi pri nas. To smo opazili vsi. Na naši prodaji se je čutila kriza, niti slučajno pa se nam ni sanjalo, da bomo kdaj v današnjem položaju. Junija smo dobili nov nadzorni svet in novo upravo, pa še takrat se marsikdo ni zavedal težav, češ saj smo tako veliki in močni, da se nam kaj tako slabega sploh ne more zgoditi.«

Ali danes vaši sodelavci verjamejo v rešitev?

»Verjamejo, sprašujejo se, kdaj bomo šli spet navzgor. Moje videnje je, da gremo lahko navzgor šele takrat, ko bomo prišli do tal in se od njih odrinili. Že pol leta marsikdo pravi, da smo na tleh. Pa smo šli še navzdol. Nismo še na dnu, zapleti s kreditom so končno preteklost, pred Merkurjem je še skupščina z konverzijo terjatev, pa odločanje o prisilni poravnavi. In tudi takrat še ne bo konec. Vedeti moramo, da pot navzgor dolgo ne bo opazna. Nekaj časa bo Merkur stal na mestu, premagati bo moral vrsto ovir. Ko bo vse to odstranjeno, pa bo vse na merkurjevcih, njihovih izkušnjah in delu.«

Med gorenjskimi novinarji veljate za enega boljših PR-ovcev. Kako mora delati dober PR-ovec (da bodo vedeli tudi drugi)?

»To je lepo slišati. Hvala. Tri osnovna pravila so, čeprav sta prvi povezani: biti mora iskren in ne lagati, tretja je dosegljivost. Moja družina se je morala hitro navaditi, da ne grem nikamor brez telefona, da dopusta brez računalnika ni. Zelo hecno je že bilo. Radi kampiramo, sosedi v kampu pa se smejijo, ko vidijo človeka pred šotorom, na piknik mizici in stolčku, ki besno nabija po tipkovnici. Sporočilo sem pisal tudi na sobotnem izletu, po mobilnem telefonu pod Martuljškimi slapovi. Ampak to je samoumevno. Odgovoriti moram kar najhitreje, ne čez en dan, dva ...«

Upam, da to berejo PR-ovci iz javne uprave …

»(smeh) Naj nadaljujem. Iskrenost in dosegljivost pa ne pomenita nič, če nisi seznanjen. To je odvisno od šefov. Če ta ne zaupa PR-ovcu, je bolje, da ga nima in sam opravlja to vlogo.«

Po odgovorih smo lahko razbrali, da je v vašem življenju zelo pomembna družina. Kaj še? Vem, da radi tečete, se ukvarjate s fotografijo, …

»Družina je seveda na prvem mestu, vse sem ali sva prilagodila njej, zato sva imela že v študijskih letih prvega otroka (družina Istenič šteje pet članov, op. a.). Tudi tek je povezan z družino, saj sem po prihodu iz službe velikokrat zoprn. S seboj prinesem skrbi, saj sem velikokrat odbijač za negativno energijo, kar je treba spraviti iz sebe. Vedno sem migal. Včasih kolesaril, vendar to vzame preveč časa, vsaj dve uri, če želiš, da se malo izprazniš, kar pomeni manj časa z družino. Največ časa imam, ko otroci zaspijo, zato sem poskusil s fitnesom, vendar vadba v zaprtih, zatohlih prostorih ni zame. Zato je tek najboljša izbira, potrebuješ le copate in 45 minut. Tudi na službeni poti, počitnicah.«

Pa fotografija?

»Velik in drag pa tudi fantastičen hobi. Kriva je sestra, ki se je poročila z odličnim ljubiteljskim fotografom. Slikal je moje otroke, odlično je izpadlo. Govoril sem, da bom nekoč, ko bom imel urejeno hišo, tudi sam kupil dober fotoaparat. Svak mi je povedal čarobne besede: takrat svojih otrok ne boš mogel več slikati, saj bodo odrasli. Čez mesec sem si kupil osnovno fotografsko opremo, za njo sedaj prime tudi žena. Tu je še smučanje in deskanje. Krvavec je moja domovina, tu sem doma. Pozimi zjutraj pogledam skozi okno na Krvavec (Isteničevi živijo v Kranju, op. a.) in se odločim za smuko.«