"Jaka" Fak, slovenski biatlonec

Jakov Fak je športno pot v domačem Mrkoplju v Gorskem Kotarju začel kot alpski smučar, nadaljeval kot smučarski tekač, igral je tudi nogomet, od leta 2001 pa je biatlonec. Tik pred začetkom sezone je dobil slovensko državljanstvo in hrvaški dres zamenjal za slovenskega.

Jakov »Jaka« Fak je ime, o katerem se je v preteklih mesecih veliko pisalo. Hrvaški biatlonec je po vseh zapletih z izpisnico s strani Hrvaške biatlonske zveze tik pred začetkom tekmovalne sezone dobil slovensko državljanstvo in okrepil našo reprezentanco. Je velik potencial, kar je pred leti opazil naš trener Uroš Velepec in ga pripeljal na trening s slovensko ekipo. Velepec pravi, da je bil takrat »Jaka« povprečen mladinec, fant, poln elana, ki je že na daleč kazal, kako veliko mu pomeni šport. Njegov potencial ni sporen, kar kažejo tudi rezultati, ki pa niso njegov edini doprinos k sedaj močni slovenski moški ekipi. V Sloveniji ima stalno prebivališče v Preddvoru, njegov drugi dom pa je seveda Pokljuka, kjer v času priprav preživi večino časa. Če ima prost dan, se odpelje k dekletu Matei na Reko ali pa v domači Mrkopalj. S triindvajsetletnim Jakovom Fakom sem se pogovarjala pred tekmami na Pokljuki, kjer zanj ta konec tedna navijajo tudi hrvaški navijači.

Prihajate iz Mrkoplja.

»To je kraj v Gorskem Kotarju, zame najlepši kraj na svetu: sproščena atmosfera, nobene težke industrije, čist zrak, prijazni ljudje. Poleti je toplo, smo blizu morja, pozimi je dovolj snega. V občino Mrkopalj spada še nekaj okoliških vasi. Živim blizu centra, v hiši skupaj s staršema in dve leti starejšim bratom. Tudi on je bil perspektiven biatlonec, a pri nas so v zvezi »težki« ljudje, in veliko športnikov, ki so začeli trenirati z mano, je nehalo prav zaradi tega.«

Imate nogometno igrišče?

»Imamo. Igral sem tudi nogomet.«

Prvi šport kraja pa je?

»To pa je smučarski tek.«

Kakšne imate proge?

»Proge, ki so pripravljene bolj redno, imamo okrog tri kilometre iz Mrkoplja, ni pa urejenega centra in strelišča. Ker smo na kar visoki nadmorski višini, imamo pozimi skoraj zagotovo dovolj snega in se tudi obdrži dolgo. Kadar sem doma, tečem tam.«

Kako je glede vaše izobrazbe?

»Osnovno šolo sem obiskoval v Mrkoplju. Je dvesto metrov od naše hiše. Po osnovni šoli sem se vpisal na gimnazijo v Delnicah, nato pa na študij turističnega menedžmenta. Ker sem stoodstotno v športu, sem študij prekinil.«

S katerim športom ste se ukvarjali najprej?

»Začel sem z alpskim smučanjem, tako kot večina pri nas. Naš kraj je znano smučarsko središče. Ko sem bil še v vrtcu, sem si zlomil desno nogo, imel sem spiralni zlom. Za hitrejše okrevanje sem se začel ukvarjati s smučarskim tekom. Igral sem tudi nogomet, a bolj tako rekreativno.«

Od kdaj pa biatlon?

»Od leta 2001. Do tega je prišlo povsem po naključju. V klub so prišli trenerji in sem začel.«

Kakšne pogoje ste imeli?

»V klubu so bili in so pogoji dobri. Za opremo so dobro skrbeli. Vse do letošnje sezone sem nastopal s klubsko puško. V klubu je okrog petnajst tekmovalcev. Mrkopalj ni velik kraj in težko je dobiti veliko otrok.«

Že dobri dve leti trenirate s slovensko reprezentanco. Se spominjate prvega skupnega treninga?

»Bil je to običajen trening. Treniral sem še sam, ker sem bil slabše pripravljen od drugih. Do mene so bili vsi prijazni in ne spomnim se nobenega takega dogodka, da bi bil posebej za omenit.«

Kako ste bili konkurenčen Mariču, Bauerju?

»Na začetku zelo slabo, do prve zime je bilo že nekaj bolje.«

Janez Marič je bil vaš vzornik.

»Biatlon sem vedno spremljal po televiziji in Janez je bil res eden izmed mojih vzornikov.«

Vem, da ste na priljubljeni socialni mreži odprli celo stran za vse njegove navijače?

»To je bilo bolj za šalo. Takšno stran bi vsak dan za kakšnega odprl. S fanti se radi šalimo in vedno imamo kakšen razlog za smeh. Na tale račun ga je bilo kar nekaj.«

Ste pričakovali takšen napredek?

»Vedel sem, da imam potencial, a problem je, ker ga ne moreš izkoristiti, če zadaj nimaš ekipe. V Sloveniji jo imam.«

Osvojili ste bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah. Ste že dojeli?

»Ja, sem dojel, tudi temno stran tega. Spoznal sem dvoličnost nekaterih ljudi. Po osvojeni medalji so vsi ponosni in te trepljajo po rami, če kaj rabiš, je pa drugačna zgodba. Vse to mi je šola za naprej. Sicer pa mi medalji ogromno pomenita in sta doma v dnevni sobi.«

Po sezoni ste se kar dolgo odločali o prestopu v slovensko reprezentanco.

»To ni bila enostavna odločitev. Treba je gledati na življenje deset let naprej, ne le nekaj dni.«

O vseh zapletih, ki so sledili, je bilo že veliko napisanega. Na koncu ste vendarle dobili slovenski potni list, imate dvojno državljanstvo. Kaj vam pomeni?

»Prinaša mi pogoje za mojo nadaljnjo športno pot. Ne more mi pomeniti več kot to. Neumno bi bilo pričakovati drugačen odgovor.«

Slovensko govorite bolje kot marsikdo drug.

»Je razlika, če delavec pride v Slovenijo za boljšim življenjem in se v službi samo pet minut pogovarja s Slovenci, medtem ko se jaz lahko 24 ur na dan in večino leta. Slovenščine se učim ob drugih iz reprezentance. Nisem bil na nobenem tečaju.«

Z državljanstvom ste dobili tudi volilno pravico. Boste šli kdaj volit?

»Ne vem, ne razmišljam o tem. Zanima me samo moja kariera, tako da politike zaenkrat res ne spremljam. Vem pa, kdo je v Sloveniji predsednik države in kdo je premier.«

Kakšen je Jakov Fak?

»Sem sproščen, povsem preprost fant, ki se rad pošali. Takšen sem ostal tudi po osvojenih medaljah. Delam to, kar najbolje znam.«

S katerim slovenskim biatloncem se najbolje razumete, s kom ste skupaj v sobi v času tekmovanj?

»Z vsemi se razumem in mi je vseeno, s kom sem v sobi. V Hochfilznu sem bil z Janezom, na Švedskem z Vasjo Rupnikom. Vsak je zanimiv na svoj način in z vsemi se lahko šalim.«

In kam je usmerjen vaš biatlonski pogled?

»Želim si čim prej priti do vrhunskega nivoja in na njem vztrajati, kolikor dolgo se le da.«