Sporazumeva se z dotikom

Jože Tekavčič iz Škofje Loke v gledališki predstavi Dan in noč prikaže svoje občutke v svetu teme in tišine.

Predstavo je premierno uprizoril v Tržiču ob letošnjem mednarodnem dnevu gluhih, kar je bil njegov prvi večji nastop in sploh prvi nastop v slovenskem merilu, kjer igra gluho–slepa oseba. Obiskovalci v Dvorani tržiških olimpijcev so bili ganjeni. »Treme nisem imel, soproga mi je pomagala priti na oder. Vse sem imel do potankosti naštudirano; igrati sem na primer začel, ko sem preštel do dvajset. Predstava pripoveduje moje življenje, saj svojo gluhoto in slepoto doživljam ne glede na to, ali je dan, ali je noč. Samo v mojem spominu so še ptice, ki letijo, slapovi, ki šumijo, zvezde, ki žarijo na nebu …« Predstavo je režirala gluha režiserka Lada Lištvanova s Češke, ki je v Jožetu Tekavčiču prepoznala talent; vadila sta približno pol leta. 

Jože Tekavčič se je rodil s sluhom, pa se mu je zaradi nesrečnega pripetljaja v otroških letih sluh okvaril. Z leti se je sluh le še slabšal. Dolenjec po rodu je najprej delal v tovarni Novoles, a je moral delo tudi zaradi slabega vida opustiti. Tako je prišel na Gorenjsko, v škofjeloški Center za slepe in slabovidne, kjer se je izučil za mizarja. »V centru sem delal petnajst let, do novembra 1979, potem pa sem se moral invalidsko upokojiti. Dva nesrečna dogodka sta botrovala temu: najprej mi je kos lesa padel v oko, potem pa sem padel na ledu in do konca oslepel,« je povedal.

Leta 1980 je spoznal Ivanko. »Poročila sva se in si dom ustvarila v Škofji Loki; stanujeva v bloku. Sporazumevava se z dotikom, uporabljava slovenski znakovni jezik, ki mi je ostal v spominu še iz let, ko sem imel ohranjen vid. Sem nemirna duša, rad se gibljem, ne morem samo sedeti. Delam vse: doma pomivam posodo, sesam, pomivam okna, tudi zlikam in zamenjam varovalko, če je treba. Vsako soboto greva z Ivanko po večjih nakupih in moram povedati, da je pa hrana postala res draga … Lagal bi, če bi rekel, da nisem žalosten zaradi tega, ker sem slep in gluh. Sem se pa umiril, pri sebi sem razčistil in si rekel, zakaj bi si življenje oteževal še s stalnim premišljevanjem o tem. Žena mi na sprehodih opisuje, kako odpada listje, kdo so mimoidoči … Rad imam ljudi okrog sebe, še vedno rad potujem. Na izletu v Španiji smo šli tudi v živalski in vodni park Marineland, kjer imajo delfine. Dovolili so mi, da se jih dotaknem. Rad obiskujem tudi muzeje, še posebej tiste, v katerih imajo razstavljeno staro pohištvo. Veliko mi pomeni, če mi dovolijo, da pohištvo občutim z dotikom.« Za hobi Jože Tekavčič mizari. Prave lesene mojstrovine so njegove ptičje hišice, razni zabojčki …. Je tudi dejaven član Medobčinskega društva gluhih in naglušnih AURIS Gorenjske in skorajda ni dogodka, ki ga organizira AURIS, da se ga ne bi udeležil.

S predstavo Dan in noč je Jože Tekavčič jeseni nastopil tudi na evropskem festivalu gledaliških skupin gluhih Salvija v Ljubljani. Povsod, kamorkoli pride, ogreje srca občinstva. S svojo neizmerno voljo do življenja pa je zgled tudi drugim ljudem z okvaro sluha, saj jim daje spodbudo in jim vliva pogum ...