Šepetalnica za veter (25)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. december 2010 / 06:00

Peter Rajnik je bil zagotovo vešč svojega posla, pri svojem delu je stavil na stalne stranke, poskrbel je za izvrstno domače žganje in vino, ki ga ni prodajala po zasoljenih cenah. Predvsem pa je vedel, kdaj z gosti razpredati o dnevnih dogodkih, politiki in letalskih nesrečah, ali pa se spremeniti v tihega poslušalca, ki z občasnim prikimavanjem daje vedeti, da natančno spremlja potek besed, pa kakorkoli so se izgubljale v pijanskih močvarah. A s tem tipom, ki se mu je ta večer predstavil kot Vasilij, čeravno se mu je zdelo, da se je ob njunem prvem srečanju poimenoval z drugim imenom, je bilo drugače. Njegov ogenj se je razlival tudi po gostilničarjevi notranjosti, premikal stebre, kot da se spopada z velikani iz otroških pripovedk. Po svoje je k naraščajoči napetosti prispevala Rusova nenehna zahteva po odzivnosti. Saj ne govorim stenam, jebemti! Kaj meniš, prijatelj, povej, ali imam prav ali nimam, si tudi ti kdaj skusil nekaj podobnega, je drekljal Sergej, ko je se je na dolgo razgovoril o pomanjkanju goriva v mrzlih ruskih zimah, kruljenju po želodcu skupaj z občutkom lakote in predvsem o svojem prvem nalivnem peresu, ki ga je dobil od deda tik pred njegovo smrtjo. Na, poglej, še vedno ga nosim s seboj, je zamomljal, ko je segel v notranji žep površnika in izvlekel usnjen etui. Ni ušlo Petru Rakovniku, da so se mu pri tem tresle roke. Fanta je treba pomiriti, si je rekel, naj pije, naj pogasi ta požar, ki sika ognjene zublje tudi po njem. Ne, ne bo se nocoj spominjal, pa saj ne bo prvič preskočil nevarnosti, ki jo ponujajo takale druženja, čeprav ga mami radovednost, da bi zavrtal vase kot zavoj vijaka, vedno globlje in globlje, da bi nazadnje vrgel pred Rusa svoj pekoči drob. Vsaj za hip, preden bi ga spet povlekel nazaj in si nadel otopeli nasmešek. Desetletja starostne razlike med njima mu bo zagotovilo dovolj avtoritete, da bo znal ustaviti, če bo vse skupaj šlo čez mero.

Težko, da bi Sergej opazil, kaj se prijaznemu gostilničarju mota po glavi, za ta večer je našel dobrega poslušalca, takega, ki mu lahko razlaga tudi o Varji, saj, zakaj pa ne, stari je menda kdaj pihnil kako mlado deklino, razumel bo, kje ga čevelj žuli, kakšen koristen nasvet mu lahko da, kako bo ukrotil to žrebico, ko bo pridirjala k njemu z vsemi svojimi nerazumnostmi vred. A Peter Rojnik se je ob vsem skupaj samo nasmihal, deklina gor ali dol, ne žaga ti duše ona, prijatelj, je tiho rekel, bela žena ti jo žaga, pojdi na vrh gore, poišči to prekleto žago, iztrgaj jo iz njenih belih rok in jo odvrzi potem na dno prepada, da se bo raztreščila na tisoč koščkov. Kakšna žaga, kakšna bela žaga, je ugovarjal Sergej, človek človeku žaga dušo, kar poglej, v temle etuiju je takale žagica, samo drugačno podobo si je nadela. Nalivno pero ali žaga, saj je vseeno, predmete osmišlja človekova uporabnost, poimenovanje ne spremeni namembnosti. In že je Sergej odvil nalivko, postavil pero na svoje zapestje in s konico podrgnil po koži, sprva nalahno, potem pa vedno močneje, kot da bi hotel pretrgati povrhnjico, izdolbsti vzorec, nemara črko ali kar besedo. To je bilo torej tisto, na kar sem čakal ves večer, se je stresel stari Rojnik, ali pa ne samo ta večer, nemara celo življenje, ali bolje od takrat, ko sem dobil zaznamek s številko na svoje zapestje, da bi se vedelo, da tudi mulca lahko vtaknejo v lager, ker tudi otroci lahko nosijo znamenja smrti. (se nadaljuje)