Komentar: Konec romantikov, prihajajo realisti

»Midva z ženo bova še delala, dokler bova mogla. Za naprej pa ne veva, kako bo. Kmetija je majhna, velikega dohodka ni, potrebna bi bila velika vlaganja. Živina te priveže k domu in ne moreš nikamor … Vsi otroci imajo dobre službe, ob koncu tedna gredo radi naokrog … Težko bo koga zadržati doma,« mi je potlej, ko sem že zaprl beležnico, povedal svojo življenjsko bolečino kmet, gospodar za slovenske razmere nadpovprečno velike kmetije. Iz njegovega pripovedovanja je bilo čutiti, kako vesel bi bil, če bi kdo od otrok zgrabil gospodarske vajeti kmetije in nadaljeval družinsko tradicijo, a hkrati je priznal, da otrokom iskreno želi belega kruha, lepo življenje, boljši dohodek, tudi več prostega časa, kot ga je na kmetiji … »No, saj kmetija ne bo propadla, le drugi bodo obdelovali našo zemljo!« je tolažil sam sebe in razmišljal: »Še dobro, da smo v ravnini, kjer se bodo za našo zemljo skorajda stepli. V hribih je, na žalost, drugače, tam ni zanimanja za najem zemlje. Ko se kolo ustavi, ga je težko spet zagnati …«

Takšnih kmetij in takšnih zgodb je tudi na Gorenjskem vse več. Če starejše kmečke gospodarje še vežejo na zemljo in kmetijo čustva, tradicija, korenine, predvsem mladi kmečki rod vse pogosto in vse bolj glasno sporoča, da je romantike na kmetih konec in da bodo kmetovali le, če bodo v tem videli življenjsko perspektivo, uspešno podjetniško zgodbo, primeren dohodek … Vsak je seveda najprej sam (s svojim znanjem in sposobnostmi) svoje sreče kovač, a delček lahko k temu prispevajo tudi drugi: država s subvencijami, davki, prispevki, občina s prostorsko politiko in finančnimi spodbudami, vaška skupnost z moralno podporo, potrošniki s pravo izbiro … Sedanja gospodarska kriza je resda še bolj razgalila probleme v kmetijstvu, a v slabem je dobro to, da je morda koga spodbudila k razmišljanju, da kmetija (ob »vojski« več kot sto tisoč brezposelnih) lahko pomeni tudi delovno mesto ali vsaj dodatek k (skromni) plači oz. pokojnini.