Na začetku ideja in konec

Matjaž Bertoncelj je izjemno ustvarjalen stripovski avtor. V manj kot petnajstih letih je objavil deset stripovskih izdaj, med njimi večina presega sto strani. Je dobitnik letošnje Groharjeve štipendije, v četrtek zvečer odpira razstavo stripov v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki.

O škofu, mostu in starem gradu je naslov knjižice, v kateri so predstavljene tri škofjeloške pripovedke iz starih časov. V nekaj slikah in besedah izvemo, kaj se je zgodilo na Kamnitem mostu, zakaj je črnec v Škofjeloškem grbu in zakaj bi tam, kjer je Srednji stolp, veljalo še pobrskati za zakladom. Strip. Scenarij in risbo je ustvaril Matjaž Bertoncelj, koloriranje pa je delo njegove žene Jelene Bertoncelj.

Groharjeva štipendija za leto 2010

»K sodelovanju naju je z Jeleno povabil kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič. Za predlogo je ponudil knjižno izdajo s starimi škofjeloškimi pripovedkami, iz katere sva potem izbrala tri in jih predstavila v obliki stripa,« o sodelovanju z Loškim muzejem razlaga Matjaž Bertoncelj, po poklicu sicer inženir informatike, v tokratnem kontekstu pa pri nas že več kot desetletje prepoznaven avtor stripov. Deset stripovskih albumov, ki jih je ustvaril od leta 1996 do letos, je v slovenskem merilu izjemen dosežek, še posebej, če vemo, da ima večina izmed izdaj po sto strani in več. Ko je risal škofjeloške pripovedke, se je navezal na otroške pravljice, ki jih je več let risal za reviji Ciciban in Trobentica. »Vesel sem za knjižico, samostojna izdaja je vedno poseben dogodek,« o knjižici, ki trenutno kroži po škofjeloških šolah, meni Bertoncelj.

V četrtek zvečer ga čaka odprtje razstave njegovih del v Galeriji Ivana Groharja. Predstavil bo barvne stripe, originale iz omenjenih revij za otroke, ki so narisani predvsem v tehniki gvaš in akvarel. Škofjeloške pravljice bodo tokrat predstavljene na kaširanih printih. »Glede na to, da gre za skupno razstavo mene in Jelene, bo na ogled tudi projekcija animiranih filmov, pri katerih je sodelovala kot animatorka, naj omenim predvsem Bizgece in Deželica Pimpan.«

Matjaž Bertoncelj je od leta 2002 tudi član Združenja umetnikov Škofja Loka, ki mu je prejšnji teden podelilo Groharjevo štipendijo za leto 2010. »Štipendija je prišla nepričakovano, kot strela z jasnega. Še posebej sem vesel zato, ker mi jo je namenilo društvo, v katerem delujejo odlični umetniki z dolgoletnimi karierami in obsežnimi opusi. Zato mi je štipendija v ponos in najbrž najpomembnejša nagrada, ki sem jo dobil za risanje stripov.« Sicer je leta 2005 v Gorenjskem muzeju prejel prvo nagrado za karikaturo ali kratek strip na 1. Bienalu »Vici o Gorenjcih«, letos pa je v kategoriji naj scenarist prejel diplomo 2. vseslovenskega stripovskega natečaja na temo »Kje sem jaz?«.

Vsi zakaji nimajo svojih zatojev

Stripe aktivno objavlja petnajst let. Začel je v Stripburgerju, nadaljeval v Tribuni, Zofi, Mladini, Večeru, Apokalipsi, Literaturi, strip Bumerangu. Potrjuje, da je tudi sam gor rasel s stripom. Včasih so bili ti poceni in vsem dostopni. Pri sedmih letih je tudi sam narisal prvega, profesionalno ali kot pravi, bolj resno s čopiči, pa se z njim ukvarja od dvajsetega leta naprej. Dva izmed osrednjih likov njegovih stripovskih zgodb sta vsega se upajoči junak Barbar Macon in neizprosni inkvizitor Magnuslupus. Prav slednji je te dni v stripu Eppur si muove – Minimundus dobil svojo tretjo knjigo. »Mislim, da bom inkvizitorja v naslednjem stripu s konkvistadorji poslal v Ameriko. Opažam, da ima vedno večje težave z vero, zato se bo v njegovem življenju moralo nekaj korenito spremeniti,« o svojem stripovskem junaku razmišlja Bertoncelj, ki se v stripovskih zgodbah pogosto vrača v zgodovino. Da uporablja zgolj nek zgodovinski časovni okvir, ki pa se ga v dogajanju v stripu potem ne drži preveč. Miselne situacije v zgodbi so namreč lahko povezane tudi s sedanjostjo. Torej njegov škofjeloški inkvizitor živi nekje v mestu in ne na gradu.

»Za strip sta pomembna ideja in konec zgodbe, sredina pa se potem gradi sproti, ko nastaja strip. Je pač tako, da vsi zakaji nimajo vedno svojih zatojev. Vse nima točno določenega smisla, zato se kaj zgodi drugače, kot je načrtovano. Moji stripi si ne želijo biti črno-beli tipa dobro na eni in zlo na drugi strani z obvezno zmago dobrega.« Njegov ustvarjalni prostor je odprt tako za kratke enostranske stripe kot več strani dolge zgodbe, odprt je za črni humor, erotiko, osebne stripe, čeprav pri slednjih ne gre v popolno razkritje. V slovenskem stripu ga moti avtorski konformizem, skrit za kvazi liberalnostjo (ki naj bi bila levičarstvo), ukvarjanje s stripom, če se akterjem denarno izplača (in prav nič več), predvidljivi prežvečeni obrazci, ki naj bi bili presežek. »Trenutna situacija avtorskega stripa v Sloveniji si zasluži eno pošteno klofuto. Avtorji se moramo opredeliti do tu in zdaj, do bede, ki jo gledamo v živo.« V Bertoncljevih stripih lahko zasledimo tudi zdrav odnos do narave. V njih razlaga svoje stališče; narava je nekaj, kar presega človeka, tudi v moralnem smislu. »Narava je živ organizem, ki vsebuje tudi vse nas. Narava je Bog.«

Nekoč je imelo besedilo prednost pred risbo, ta je bila v funkciji pripovedovanja, zdaj Matjaž večji pomen daje likovnosti. »Manjkalo mi je likovnega vedenja, zdaj tega poskušam nadgrajevati. Začel sem razvijati nek pol realizem, bolj sem natančen pri anatomiji. Dve leti sem se tovrstnega risanja učil pri slikarju Zmagu Modicu.«

Realni svet, a lastna svoboda

»Zanima me nezavedni narativni tok misli. Tisto, kar se dogaja na nezavedni ravni. Klišejskih zgodb ne maram, te so v stripu presežene. Zanimajo me dolgi stripi, v katerih se fizično nič ne dogaja, poanta je zgolj na komunikaciji med nekaj osebami.« Pravi, da je po desetih izdanih stripovskih knjigah na prekretnici. V stripu se mu zdi izziv drama ali melodrama iz realnega življenja, nežanrske zgodbe, kjer junaki mahajo z orožjem, da bi poudarili, kako zares gre, ali bogataške spletke, ker o tem ničesar ne ve in ni del tega sveta (kdo pa je?). Bolj se bo trudil prikazovati običajne medčloveške odnose, dialog, ki ne razkrije vsega in vsakodnevne situacije, v svojih stripih si želi tudi več ženskih junakinj, ker mu jih je težje oblikovati od moških. »Zanima me realni svet in znotraj tega moja lastna svoboda.«