Dragi Miklavž

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. december 2010 / 06:00

Prosim, ustavi čas. Prav tako, kot je v pravljici o Trnuljčici začel veljati urok in so vsi obstali sredi trenutka. Se spomniš? Obstal je pes, ki je lovil mačko, in goloba sta obsedela na strehi. Kuharju je v zraku obvisel zrezek in v shrambi je kuharica obstala s kozarcem marmelade v roki. Še kraljeva ata in mama sta obsedela na klopci in Trnuljčica je zaprla oči. Tako so vsi obmirovali, ne glede na funkcijo in delo, ki so ga imeli. Vse je čakalo in počakalo, da je urok prenehal veljati. Vidiš Miklavž, prav tako si želim, da bi ustavil čas. Samo za kratko, za toliko časa, da bi se vsi ustavili. Nočem, da ga ustaviš tako, kot se je ustavil na dolenjski avtocesti, ko se je spustila megla in so ljudje umrli. Tudi nočem, da ga ustaviš tako, da mami vzameš otroka ali ženi moža. Želim si, da ga ustaviš prijazno in s posebnim namenom. Tako ustavljeni bi si lahko v mislih ogledali vsak svoje življenje. Kot kipi bi obstali, vsak le sam s seboj. Niti mišica ne bi trznila v želji po akciji, niti kapljica adrenalina ne bi stekla in ne znoj od vsakodnevnega naprezanja. Nihče ne bi gledal na listek ali brskal po možganih, kaj mora kupiti, koga srečati in ne pozabiti. Utihnili bi telefoni, brnenje računalnikov in brbotanje besed. Mogoče bi videli, kaj počnemo večino časa, in se vprašali, ali nas to osrečuje. Imeli bi čas, da bi se vprašali, kaj se nam zdi vredno v življenju. Mogoče bi spoznali, da preveč časa zapravimo za nepomembne opravke in nas čakajo bolj pomembni ljudje. Ali pa bi končno le opazili tiste, ki čakajo na nas in jih dajemo na konec seznama, ker niso tako nujni in potrebni naše pozornosti. Mogoče bo obstala celo vlada in njen žugajoči kazalec za poredne otroke. Le eno me skrbi, Miklavž. Kaj, če bo potem tako lepo, ko bomo vsi zamrznjeni, da ne boš želel več preklicati uroka? No, v redu, ne poskušaj. Tudi fig, mandarin in sladkarij bom vesela …