Bobneči topovi

Sabotin (609 m) - "... Na bojno črto, ki se vije kot venec v polkrogu okoli Gorice, je bobnel ogenj stoterih topov." Tako je zapisal Alojzij Res v spominih na Soško fronto. Vzpetina, ki je bila ključna za italijansko osvojitev Gorice.

Greben našega današnjega cilja se na zahodu spušča v Goriška brda. Le-ta so bila dolga leta dobesedno odrezana od drugega goriškega ozemlja, dokler niso v 80. letih po osimskem sporazumu zgradili ceste, ki skozi zamrežen koridor poteka po italijanskem ozemlju. Danes je ta koridor le še pričevalec polpretekle zgodovine; obenem pa je bil zgrajen tudi cestni solkanski most, čez, do tedaj, nepremostljivo oviro, reko Sočo.

Sabotin je mejna gora med Italijo in Slovenijo, preko katere je nekdaj tekla državna meja. Večina nas ga pozna predvsem po kamnitem napisu Naš Tito, napisu iz kamenja, ki se dandanes pojavi, pa spet izgine. Kakorkoli že, Sabotin je gora, na kateri se je pisala krvava zgodovina Soške fronte, katere ostanke vidimo še danes.

Zapeljemo se po avtocesti proti Novi Gorici in v krožišču zavijemo proti Solkanu oz. Tolminu. Kmalu pridemo do razcepa: desno zavije cesta proti Sveti gori, levo pa proti Goriškim brdom. Parkiramo lahko takoj za Solkanskim mostom, jaz pa predlagam, da se zapeljemo skozi t. i. koridor, ki poteka po italijanskem ozemlju, in na koncu katerega zagledamo na levi strani parkirišče. Parkiramo, prečkamo cesto in se po devetindvajsetih stopnicah povzpnemo do planinske poti, ki vodi proti vrhu Sabotina. V spodnjem delu pot poteka v prijetnih okljukih. Na enem od levih ovinkov je pred nami vhod v kaverno, katerih pravi labirint poteka v notranjosti Sabotina. Vhod v kaverno odlikuje zanimiv kamniti obok. Ja, tukaj se je pisala krvava zgodovina soške fronte v času prve svetovne vojne.

Okljuki, ki potekajo ves čas skozi gozd, nas kmalu pripeljejo do široke ceste, kjer na desni strani celo zagledamo asfaltirano cesto. A ta nas ne zanima! Prečimo cesto in se poženemo strmo, kar naravnost navzgor. Tokrat je gozd zamenjalo nizko grmičevje, ki je v jesenskih dneh sploh čudovito obarvan, saj prevladuje škrlatno rdeči ruj. V tem delu pot teče kar naravnost, brez okljukov, ni pa strmo. Ko dosežemo greben, se usmerimo desno. Na levi strani kmalu opazimo obeležje, na katerem piše Sabotino, z oznako kote 609, kar označuje vrh. Po grebenu se sprehodimo še nekaj deset metrov naprej, kjer sta tudi žig in vpisna knjiga.

Vrh Sabotina nam postreže z lepim razgledom na Goriško, kot na dlani pa je Sveta gora. Če nadaljujemo še naprej po grebenu, si lahko ogledamo opazovalnice, vhode v kaverne, številne mejne kamne … Na vsakem koraku so sledi vojnih grozot.

Sestopimo po poti vzpona, če pa smo se logistično znašli, pa lahko sestopimo tudi po južni poti, kjer bomo od blizu videli napis Naš Tito, ali pa po severni poti, kjer pa sta, zaradi hoje po kavernah, obvezna čelna svetilna in seveda čelada.

Če se vrnem nazaj v čas prve svetovne vojne, je bil Sabotin ključna točka avstro-ogrske obrambe goriškega mostiča. Do prvih spopadov z Italijani je prišlo maja 1915, ko je avstro-ogrska vojska imela že močno utrjene položaje. Zgrajena je bila mreža kavern, zaklonišč, bojnih položajev, opazovalnic. Italijanom so se upirali vse do avgusta 1916. leta, ko je Sabotin padel v pičlih 40 minutah. To je bila šesta soška bitka in s padcem Sabotina se je sesula avstro-ogrska obrambna linija. Branil ga je domobranski polk, ki so ga sestavljali Dalmatinci. Navkljub srditim spopadom, ga niso bili pripravljeni predati. Nazadnje je italijanska vojska v kaverne vlila petrolej in prižgala baklo. Kot piše zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, so Dalmatinci zgoreli nekje v osrčju Sabotina. Kot domine so padli Oslavje, gričevje nad Pevmo, Kalvarija, Gorica. Italijani so svoje položaje utrdili v že obstoječih kavernah ter predrli na soško stran. Skozi topniška okna so obstreljevali Sveto goro, Vodice in Škabrijel.

Danes je Sabotin hrib. A ne le še eden v nizu. Je spomin in opomin, naj se zgodovina ne ponovi nikoli več!

Nadmorska višina: 609 m

Višinska razlika: 410 m

Trajanje: 1 ura

Zahtevnost: 2 zvezdici