New York, New York ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / sreda, 1. december 2010 / 06:00

To je spektakel! Tekel sem tudi maraton v Berlinu, kjer vse teče z nemško natančnostjo, v New Yorku je pa šov … Newyorški maraton je res doživetje, ki ga lahko opišeš z eno samo besedo – NORO. Dina, Marjan, Mojca, Bojan in jaz smo si bili vsi enotni, da je bilo to nekaj enkratnega, neponovljivega in česar se bomo spominjali do konca življenja.

Prva izjava je prišla iz navdušenja Franca Kejžarja iz Kranjske Gore. Druga izjava pa je navdušenje Lili Žura iz Kranja.

Zadnjič je bil naslov mojega prispevka Gorenjci plujejo čez Atlantik, danes pa pišem o tistih, ki so šli v Ameriko teč maraton. Gorenjce najdete povsod in nihče več ne more reči, da smo zapečkarji.

Newyorški maraton je legenda med maratoni. Je kralj vseh svetovnih maratonov in pravijo, da je to maraton, ki si ga želi preteči prav vsak tekač.

Franci Kejžar je znano ime med ljubitelji športa in še vedno ves pod vtisom je hitel pripovedovat o tem veličastnem dogodku.

»Po organizatorjevem planu sem imel na štartni številki dodeljen odhod na avtobus 5:45. To je pomenilo vstajanje že okrog pol štirih! Prvi šok. Zajtrk na poti, kot pravi Američan. Pri Times Squaru so nas čakali avtobusi, ki so nas pripeljali do otoka, ki je bil to jutro razdeljen na tri dele: oranžnega, modrega in zelenega. Jaz sem startal iz oranžne cone …

Ograjeni z avtobusi, smo čakali na start. Vzdušje ni bilo naelektreno, tudi glasbe ni bilo slišati. Pet minut pred startom se je oglasila glavna organizatorka maratona, sledila je ameriška himna. Potem pa napovedovalka zatuli: »Are you ready?«, množica zakriči; »Yeeeeeesssss!« in BUUUM. Namesto štartne pištole se zasliši strel iz topa. Prvi koraki po mostu pa so pospremljeni s pesmijo Franka Sinatre New York, New York … Prva milja se vzpenja po enem največjih newyorških mostov, start je kar hiter; presenetilo me je veliko število deklet. Prvih pet kilometrov je precej zavitih, skoraj za šestdeset metrov se proga vzpne, spusti pa še za nekaj metrov več. Zato tudi precej nizek pulz, "samo" 165 udarcev na tem delu, čas pa 26:03. Sekunda nad planom, a brez panike. Nadaljevanje po Brooklynu po široki Četrti aveniji, vsak je že našel svoj kos asfalta, okrepčevalnice so se vrstile skoraj vsako miljo. Bil je prekrasen dan brez oblačka. Pulz se je umiril na okrog 170 ud/min, čas na desetki pa 51:21. Torej podobno kot prvih pet kilometrov. Ta del trase je najbolj raven, vzponov in spustov je bilo malo. Gledalcev ni zmanjkalo, vsi so bili zelo glasni, vmes pa še veliko različnih glasbenih skupin do pravih zborov. Do dvajsetke še vedno trasa gor in dol, počutje dobro, vendar sem bil potreben prvega gela, ki sem ga imel seveda s sabo … Vzpona na most kar ni hotelo biti konec, spust kar vrtoglav, vstop na Prvo avenijo pa res veličasten. Množica navijačev z obeh shrani ceste je bila res glasna. Manhattan smo za dobro miljo in pol zapustili in se prek Willis Ave Bridga spustili v Bronx. Še zadnji most (Madison Ave Bridge) in neskončno dolga, a veličastna Peta avenija. Navijačev spet več in kako prav pride spodbuda v tem delu. Na 35 km čas 3:21,23, ki pa je dokončno vzel upanje na dober rezultat. Zadnjih pet kilometrov najpočasnejših na celem maratonu, vzponov in spustov pa za 20 oz. 15 metrov. Ko smo končno prišli do Central Parka, še spodbuda s strani, navijači so bili tokrat precej bližje, zadnjih 5 km pa tek za užitek ...

Oznaka za 26. miljo je ena lepših stvari, ki jih vidiš ob poti, ciljni lok pa še lepša. Tek v zadnji klanček in končno ciiiiilj. Čas v tistem trenutku ni bil najpomembnejši, pomemben pa je bil občutek, da sem pretekel newyorški maraton … Presenečali so me popolni neznanci, ki so čestitali maratoncem. Celo taksist me je zastonj peljal do hotela. V hotelu pa presenečenje: zaposleni so mi čestitali! Tuš in masaža naključnega maserskega mojstra pa sta bila pika na i.« Svoje navdušenje je zaključil z nepozabnimi besedami:

»Malo je stvari na svetu, ki te osrečujejo. Zato velja rek mojega prijatelja s Facebooka Maksimiljana Selinška: »Življenje ni večno, lahko pa je srečno.« Res da je bilo izrečeno v drugem kontekstu, vendar velja tudi za ta primer. Američani bi rekli: »Life is not forever. You can be happy, however.« Nikoli več ne bo toliko želje niti volje niti časa, kolikor jih je bilo ravno v pripravljalnem obdobju pred NY Maratonom …«

Lili Žura je dejala, da si to želi vsak ljubitelj teka in avanture. »Vzdušje te kar nese. Ves čas teka sem si mislila, kako dobro, da tečem, ker smo šli skozi različne predele NY. Bala sem se krize, o kateri vsi govorijo in jo omenjajo. Prvič sem pogledala na uro pri 15. km in se mi je zdelo, da je minil le trenutek od starta, naslednjič pri 20. km. Res me je neslo, in to celo bolje, kot sem pričakovala. Ves čas sem pila Gatorade, zmešan z vodo, in vsakih 7 km pojedla manjši gel. Pri 30 km sem bila še vedno brez krize in tekla sem z lahkoto. Na koncu pri 38 km pa se mi je zdelo, da bi zdaj pa že morala biti kriza, in sem začela hoditi, potem pa sem se vprašala, ali je to kriza, in ugotovila, da ni, in sem znova pričela teči.

V cilj sem pritekla s slovensko zastavo v roki in bila ponosna na dosežek. Potem se je začela hoja proti koncu Centralnega parka. V cilju si se najprej slikal z medaljo, potem si dobil folijo, s katero si se ogrnil. Nisi se smel ustaviti, ker so te takoj pričeli priganjati redarji. Vsi smo imeli enako asociacijo: stanje kot po bitki na Sutjeski. Vsi so hodili počasi, oviti v folije, in le malokdo je spregovoril. Na obrazih si opazil izmučenost, ampak zadovoljstvo, o kakšni energiji kot na startu pa ni bilo sledi. Mnogi izmed njih so sploh težko hodili, nekatere so odpeljali z invalidskimi vozički ali reševalnimi vozili, nekaterim je bilo slabo …«

Lili pravi, da je vse skupaj »noro« doživetje, ki se ga zagotovo splača doživeti, če ste le malce ljubitelj teka, rekreacije ali zgolj avanture.