Zakon o RTV

Nemalo presenečen sem bil ob nizanju argumentov proti novemu Zakonu o RTVS s strani poslanca SDS Milenka Ziherla v Gorenjskem glasu (Zmanjšati vpliv politike, stran 2, 19. novembra 2010). Poslanec govori o večjih posegih v uredniško politiko s strani vlade in ministrstev, ob tem pa ne predstavi nikakršnega argumenta, ker ga seveda nima.

Dejstvo je, da bo političnega vpliva manj! Za razliko od sedaj veljavnega zakona, ko 23 od 29 članov Sveta RTVS imenuje politika, tudi politične stranke, bo v novem zakonu od 17 članov neposredno imenovanih 10. Politične stranke pa ne imenujejo nobenega predstavnika. Vlada ohranja zgolj še enega predstavnika v sedemčlanskem nadzornem svetu. Državni zbor imenuje tri člane nadzornega sveta, od tega enega na predlog opozicije. Vladajoča politika torej tudi v nadzornem svetu nima večine. Po sedaj veljavnem zakonu je nadzorni svet dejansko politični organ, saj vlada in državni zbor imenujeta kar devet od enajstih članov nadzornega sveta.

 

Televizija res prehaja v digitalno dobo, kot je pravilno opazil poslanec, ampak to ne prinaša enoumja, ampak velike možnosti vsebinskega razvoja javnega servisa na področju radiodifuzije. Zakon o RTVS, o katerem bomo odločali na referendumu, omogoča posodobitev javnega servisa in takšno RTVS, kot jo v prihodnosti potrebujemo. Zato je ta zakon potreben – in ne zaradi političnih strank. Zaradi te pomembne javne ustanove, zaradi poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev.

 

Popolnoma nerazumljivo je tudi očitanje, da je z novim zakonom ogrožen parlamentarni program. To nikakor ne drži, saj tudi po novem zakonu parlamentarni program ostaja v enaki obliki kot do sedaj.

 

Prav ta Zakon o RTVS povečuje odgovornost vodilnih in preprečuje "zaslužkarstvo", kar je tudi eden izmed očitkov poslanca SDS. Zakon izrecno določa, da se RTV prispevek ter druga javna sredstva lahko porabijo samo za opravljanje javne službe. Teh sredstev ni mogoče porabiti za financiranje komercialnih dejavnosti. Še več, RTV je dolžna presežke iz opravljanja vseh dejavnosti porabiti za nekomercialne programe. Šele potem, ko so vsi računi plačani, se lahko do skupno 10 odstotkov presežka iz tržnih dejavnosti nameni nagradam za vse zaposlene in vodstvo.

 

Če spremljamo javnomnenjske raziskave o gledanosti RTV programov, lahko sklepamo, da imamo slabši radijski in televizijski program, ne pa boljšega, kakor so obljubljali zagovorniki Grimsovega zakona leta 2005. Zakon, ki gre tokrat na referendum, ni nastal čez noč, ni ga pisala ena oseba, ampak je pri njem sodelovala strokovna javnost in je plod številnih usklajevanj najširše možne javnosti, predstavlja pa orodje, s katerim bo javni servis lahko deloval boljše in učinkovitejše.

 

Lojz Potočnik