Zahodnjak Košute

Veliki vrh (2088 m) - Zahodni dvatisočak Košute. Prijetna, ne preveč zahtevna zavarovana plezalna pot, ki nudi lep razgled na Ljubeljsko Babo.

Če smo pred nekaj tedni prehodili greben Košute v celoti, se bomo pa danes povzpeli po zavarovani plezalni poti le na njen najzahodnejši dvatisočak, hišno goro planine Kofce.

Izhodišče današnjega vzpona je zadnji levi ovinek tik pod mejnim prehodom Ljubelj. Avto pustimo na levi strani ceste. Prečkamo cesto in začnemo s hojo po razriti cesti, kjer kmalu zasledimo ozko, neoznačeno stezo, ko se začne vzpenjati skozi gozd. Pot se v zložnih okljukih prijetno dviguje skozi bukov gozd, tam nekje, na enem od robov, pa nas čaka tudi klopca, odkoder se nam ponuja pogled na Begunjščico in Zelenico. Malo višje bomo prečkali ogrado, kar nam bo dalo vedeti, da smo prišli do planine. No, do koče je še približno 20 minut pretežno zložne hoje. Ko pridemo do koče na planini Korošica, je najbolje, da se odpravimo kar v smeri smerokaza naravnost čez travnik proti vzhodu. Dosežemo ruševje in se po markirani poti povzpnemo vse do Hajnževega sedla, 1701 m visoko. Varianta vzpona do sedla je tudi z glavne ceste na Ljubelj, tik pred gostiščem Koren, a meni je ljubša zgoraj opisana pot.

Čez Hajnževo sedlo je nekdaj tekla državna meja, sicer pa sedlo leži med Velikim vrhom na Košuti in Ljubeljsko babo oz. Košutico. Do sedla smo potrebovali dve uri.

Vstop v zavarovano plezalno smer označuje napis na skali. Priporočam uporabo plezalnih rokavic, čelada je pa tako ali tako obvezna. V spodnjem delu se smer usmeri levo v ozko in strmo grapo, ki jo kmalu zapustimo in po zračni polici nadaljujemo še bolj levo. Markacije nas spet usmerijo v grapo. Dobra varovala nam omogočajo hitro napredovanje vse do široke police. Z nje napredujemo do zagruščenega vznožja skoraj navpičnega žleba. Kljub temu da je videti zelo zahtevno, ga s pomočjo brezhibnih varoval preplezamo brez težav. Ko smo na vrhu žleba, smo tudi opravili z zavarovano potjo. Pred nami je le še vzpon do vrha. Čaka nas nekaj lažjega poplezavanja po skalovju. Svet je skrotast, nevarnost zdrsa večja, zato previdno. S Hajnževega sedla do vrha smo potrebovali eno uro.

Na vrhu nas pričakajo nova smerna tabla (priznam, da se je ne spomnim od kdaj prej, niti je nimam na nobeni fotografiji), vpisna knjiga in žig. Razgled je čudovit: proti zahodu vidimo karavanški trojček Begunjščica, Vrtača, Stol; s severa nas pozdravlja Ljubeljska baba; na jugu so Kriška gora, Storžič, Stegovnik; na vzhodu pa se pred nami vije Košutin greben.

Zaradi logistike je najbolje, da sestopimo po poti vzpona, a ker je tako fajn zašpiliti klobaso, bomo sestopili do planinskega doma na Kofcah. Prvih nekaj korakov gremo proti zahodu, nato pa se markirana pot usmeri proti vzhodu in preči pobočje Velikega vrha. Ves čas se rahlo spušča. Na razcepu, kjer gremo naravnost na Kofce gore oz. proti Kladivu, naša pot zavije desno navzdol proti Kofcam. V tem delu tudi največ izgubimo na višini in vmes nam, za premagovanje sklanih skokov po sicer spokojnem travnatem grebenu, pomagajo celo jeklenice. Nadaljujemo sestop do planinskega doma, od tam pa naprej do Matizovca, kjer je najbolje, da nas čaka še eno prevozno sredstvo, sicer bomo morali prehoditi kar nekaj kilometrov po ubijajočem asfaltu do našega siceršnjega izhodišča. Nekaj iznajdljivosti in čudovita tura bo za nami! Srečno!

Nadmorska višina: 2088 m

Višinska razlika: 988 m

Trajanje: 5 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic