Direktor, ki se levi v župana

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 26. november 2010 / 06:00

Pogovor z novim županom občine Škofja Loka Mihom Ješetom, ki je ta čas še razpet med županovanjem na eni in vodenjem Gorenjske predilnice na drugi strani, je potekal še v njegovi direktorski pisarni. Županovanju, pravi, se bo docela posvetil po novem letu.

S kakšnim motivom ste se kot gospodarstvenik odločili za lokalno politiko?

»Moj glavni motiv, da kandidiram na županskih volitvah, je bil nezadovoljstvo s stanjem v občini Škofja Loka. Ocenil sem tudi, da imam sedaj ravno prave izkušnje tudi za takšno delo in bil bi čas, da v občini uveljavim gospodarski način vodenja, s čimer bi lahko bilo delovanje občine bolj racionalno in bolj učinkovito.«

Do konca leta boste še sedeli na dveh stolih, direktorskem v Predilnici in županskem na občini. Kako je v teh okoliščinah videti vaš delovnik?

»Moj delovnik je sedaj tak, da prvič v življenju kdaj rečem, da nimam časa, česar prej v mojem besednjaku ni bilo. Do 10. ure sem tako vsak delovni dan v Predilnici in urejam zadeve, ki jih še moram pred predajo nasledniku (to bo Boštjan Bokal) še urediti. Prvega decembra bo nadzorni svet obravnaval mojo začasno odpoved, do konca leta pa naj bi prišlo do soglasne odpovedi delovnega razmerja. Od 10. ure naprej pa opravljam delo župana, deloma v občinski zgradbi in deloma drugje, saj je ob prehodu v nov mandat in ob koncu leta veliko različnih dogodkov in srečanj. Tako mi v pisarni na občini pogosto zmanjka časa.«

Vaša kariera je bila doslej izključno gospodarska. Kako je potekala?

»Zaposlil sem se leta 1979 v podjetju Slovenijales v Ljubljani, kjer sem do leta 1985 delal na treh različnih komercialnih mestih. Konec leta 1985 sem šel za en mandat v Moskvo na mesto trgovinskega predstavnika Slovenijalesa in tam pokrival celotno področje lesa, od žaganega lesa in pohištva do celuloze in papirja. Šlo je za slovensko predstavništvo, v katerem smo bili štirje slovenski in šest predstavnikov drugih jugoslovanskih narodnosti. Sploh se ni govorilo slovensko, čeprav je šlo za slovensko predstavništvo, jaz pa sem vztrajal in vseskozi govoril slovensko. Če že niso govorili slovensko, pa bi morali drugi naš jezik vsaj razumeti. Neka Rusinja, korespondentka (domačini so bili zaposleni kot servis diplomatskega korpusa, za kar so nas tedaj šteli), se je denimo v treh letih odlično naučila slovensko. Leta 1990 sem prišel nazaj v Slovenijo, in sicer neposredno v Predilnico, ne da bi se vrnil v Ljubljano. Poleti 1989 so me namreč po telefonu poklicali, če bi prišel za direktorja, med dopustom sem prišel pogledat v tovarno in ko sem sam pri sebi naredil analizo, ali naj pridem ali ne, so se točke prednosti in pomanjkljivosti ravno izenačile. Odločil sem se, da je nove izzive treba sprejeti in priložnosti izkoristiti, ko se ponudijo. Glavni razlog, da sem se odločil, pa je bilo dejstvo, da je bila Predilnica v sedemdesetih letih eno najuspešnejših podjetij v Škofji Loki, čeprav mi je takratni direktor Slovenijalesa dejal, kaj hodiš v tako podjetje, saj več kot leto dni ne boste preživeli. No, sedaj pa jih je bilo že dvajset. V tem obdobju smo imeli veliko problemov in vse kaže, da jih bomo imeli še dolgo časa, saj bo družba še aktivna.«

Ste enako analizo prednosti in pomanjkljivosti sprejeli tudi sedaj, ko je šlo za odločitev o županski kandidaturi?

»Ne, tokrat ne. Šlo pa je za nov izziv. V Predilnico sem prišel kot zelo mlad direktor, star 36 let, in sem prevzel 840 ljudi. Promet pa je bil tak, kot sem ga imel v Moskvi leta 1989 sam za svojo realizacijo. Problem je bil, ker je v že zelo kratkem času za 80 odstotkov naših izdelkov zmanjkalo trga, saj smo bili usmerjeni na Jugoslavijo, ta trg pa smo v začetku devetdesetih izgubili. Bilo je zelo težko, a smo se izvili. In potem še nekajkrat. Najhujše leto je bilo 2009, a ne zaradi poslovnih rezultatov, pač pa zato, ker smo v letu 2008 izpolnili ves investicijski program, ki smo si ga zastavili in končali celotno prestrukturiranje, takrat pa se je trg skrčil še za četrtino in namesto, da bi imeli dobre rezultate, ni več šlo. Sedaj ima Predilnica zaposlenih še 145 ljudi, kar je le še petina sodelavcev, ki sem jih prevzel ob svojem prihodu. Večina jih je šla v pokoj ali smo jim pomagali do socialne varnosti brez večjih šokov, kar si štejem za uspeh. In pa to, da podjetje še vedno deluje, v nasprotju s številnimi (tudi dobrimi, kot denimo LTH in Kroj v Škofji Loki), ki so v tem času propadla. Ko mi sedaj v medijih očitajo, da sem izčrpaval podjetje, lahko rečem, da je to res. Vseh 20 let smo izčrpavali podjetje, vsako leto smo se malo »pojedli«, razen leta 1998 in 1999, ko smo imeli pozitivni poslovni rezultat. Sicer pa smo se premišljeno izčrpavali vsako leto, a smo zadržali še zadosti substance. Smo pa polovico najboljših poslovnih prostorov prodali ali oddali, pri tem pa do socialne varnosti spravili sodelavce, ki bi sicer izgubili zaposlitev.«

Kaj napovedujete Gorenjski predilnici?

»Zelo težko bo. Že pred leti sem napovedal, da bo leto 2012 prelomno in še vedno mislim tako. Tedaj se bo vedelo, koliko tekstila bo v Evropi ostalo, in če se bomo z dovolj znanja takrat obdržali, bo šlo naprej. Se bo pa tekstilni del zagotovo še naprej krčil.«

Povejte nam še kaj o vaših izkušnjah iz Moskve!

»Zanimivo je bilo, da sem bil v Sovjetski zvezi ravno v času Perestrojke. Prišel sem malo za Gorbačovom, on je odšel leta 1991, jaz pa leta 1990. Doživel sem zelo pestro obdobje, ko se je tudi v tedanji Sovjetski zvezi začela liberalizacija. Zanimivo je bilo, kako se je to kazalo na gledališkem področju. Tam sem veliko hodil po gledališčih. Veliko studijskih gledališč je v tem času vzniknilo v Moskvi, kajti prihajali so igralci iz vse Rusije, da bi se predstavili v prestolnici, ker prej to ni bilo mogoče. Prikazovali so taka dela, ki jih prej ni bilo mogoče, ker so bila zaradi strogega sovjetskega režima »pod embargom«. Ena takih odličnih predstav je bila Pasje srce Bulgakova, govorila pa je o špicljih in vestnih podanikih vodeče nomenklature … V Rusiji sem se izjemno veliko naučil v »diplomatskem smislu«, saj sem se srečeval z ljudmi različnih narodnosti. Tudi od Rusov sem se veliko naučil, oni so izjemno dobro obvladali pogajanja, ki so lahko trajala zelo dolgo časa, saj so bili trdi pogajalci, ko pa so bile pogodbe sklenjene, so tudi zelo dosledno upoštevali, kar je bilo dogovorjenega. Iz Moskve pa sem lahko opazoval tudi, kako je začela pokati Jugoslavija. Moram reči, da je to potekalo brez hudih pretresov, z ljudmi drugih jugoslovanskih narodnosti smo se dobro razumeli. Leta 1988 je Milošević vpeljal »zajam« za Srbijo, nekakšno posojilo za gospodarski razvoj in razcvet Srbije. Seveda je šlo za velik »nateg« srbskega naroda. Kolegi iz Srbije so odločitev o vpisu posojila govorili zelo pohvalno, ko pa si jih vprašal, ali si že vpisal »zajam«, so odgovorili: 'Nisam još.'«

Škofjeločani vas poznajo kot človeka, aktivnega na številnih področjih družbenega življenja: v športu, kulturi, turizmu, pri zborovskem petju, v gledališču, pri dobrodelnih dejavnostih …

»Večina mojih dejavnosti je za razvedrilo. V Lions klubu in društvu Gaudeamus delam malo zaradi družbe, malo zato, da skupaj kaj dobrega naredimo, kar mi ne vzame veliko časa. Nekaj več dela je (zlasti za predsednika) z vsakoletnim koncertom Lions kluba, a jaz sem svojega dal skozi pred dvema letoma, ko sem bil predsednik, sedaj pa sodelujem v ožjem odboru. V muzejskem in turističnem društvu gre predvsem za svetovalno delo, bom pa v prihodnje v turizem nekoliko bolj zagrizel kot župan, ker ga bo treba organizacijsko v občini postaviti drugače. Od vsega mi je najbližji Sklad Staneta Severja. Predsedništvo tega sklada sem prevzel, ko sem nastopil položaj direktorja Predilnice, kajti naše podjetje je bilo eno od štirih ustanoviteljev sklada (poleg Občine Škofja Loka, AGRFT in Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti). Letos bom že enaindvajsetič podelil Severjeve nagrade. Gledališče imam rad. Preden sem šel v Moskvo, sem kot režiser postavil na oder vsaj eno delo na leto, igral sem, vesele večere sem tudi sam pisal, bil sem avtor besedila za muzikal, iz Moskve pa čakata v predalu še dve besedili, s katerima se mi vse doslej ni uspelo ukvarjati in se še nekaj časa verjetno ne bom. To mi najbolj manjka, po drugi strani pa stik z gledališčem v večji meri ohranjam kot gledalec. Moje stalne dejavnosti pa so prepevanje v sekstetu Patina, ki traja že nekaj let. Zadnjih nekaj tednov sem to dejavnost nekoliko zanemaril, a se bom v začetku decembra spet vrnil na vaje. Poleg tega se športno udejstvujem: petnajst let sem Lubnikar, po nekaj tisoč kilometrov na leto naredim s kolesom, malo tudi hodim v sredogorje. Fizična dejavnost je najboljša za zbistritev misli. Ko najbolj garam in mi najbolj teče pot s čela, sprejemam najboljše odločitve.«

Pred nedavnim ste sprejeli županske insignije. Kaj sedaj? Kujete koalicijo?

»Dogovori o koaliciji potekajo ravno v teh dneh. Računam pa na široko koalicijo, verjetno dvetretjinsko. Potem pa se bom lotil uresničevanja programa. Nekatere stvari bodo težko izvedljive, ker je občina močneje zadolžena, kot so mi najprej predstavili. Toda v tekstilni industriji je veljalo: razen denarja imamo vsega v izobilju, zlasti dobre volje, želje po medsebojnem sodelovanju in pripravljenosti pomagati, kjer se da.«