Življenje o Kokri (4)

Reka Kokra je verjetno glavni razlog za razvoj naselij od Kranja do Jezerskega. Pogoji za njihov razvoj so bili ugodnejši pod Preddvorom, kjer reka iz ozke doline priteče na Kranjsko polje. V prodno podlago reka postopoma poglablja strugo, na Primskovem ter pred izlivom v Savo pa ustvari že pravi kanjon. Razgibana struga s številnimi tolmuni ter bogata obrežna vegetacija tudi danes nudita sprostitev in poletno ohladitev obiskovalcem od blizu in daleč. Kljub onesnaženosti vode je reka bogata z živalskimi vrstami, čeprav so nekatere že redke ali so celo izginile. V preteklosti so bili Primskovljani in Gorenjčani z reko povezani tesneje; napajali so živino, pridobivali prod, gnala jim je mline in žage, v njej so se hladili in sprostili. Z njo so imeli težave, povezane predvsem z njenim premoščanjem. V Očanovem logu se Kokri pridruži Rupovščica, manjša rečica s podobnimi morfološkimi in ekološkimi značilnostmi kot Kokra.

Iz roda v rod se je prenašala pripoved o rokovnjačih v Šmajdovem gradu nad Kokro, ki še vedno čuva svoje skrivnosti.

Sotočje obeh rek Kokre in Rupovščice se razširi v idilično dolino, ki ima v katastrski mapi naziv Dol, vendar jo vaščani narečno imenujejo Vog. Ko so uradno pripadli mestu Kranj, je tudi krajevna skupnost Primskovo dobila ulični sistem, dolinica pa ime Kokrški log. Južni del te doline preide v čudovit kanjon, ki ga je reka Kokra izoblikovala skozi čas, in poteka vse do izliva Kokre v Savo. Stene kanjona so strme in iz konglomerata, visoke skoraj 30 metrov.

Z vodo, z reko Kokro, je bilo ves čas povezano življenje v Kokrškem logu. Tam je bil jez za mlin in električno napeljavo. Kokra ni prizanašala s poplavami. Njiva ob Kokri v Kokrškem logu se je pozimi spremenila v drsališče.

Med krajevnimi pridobitvami so bili prvi vodnjaki – tatermani in hidranti na Primskovem.

V prigodah iz mladih let se Marjan Černivec spominja, kako so bili bosi v šoli, kako so se kopali v Kokri, kako mu je lisica ukradla kokoš. Od res žalostnih dogodkov se spominja žalostne življenjske usode »Štajerca«. Mnogo lepši so spomini na Duška in Hofarjeve fante. Nepozabni so tudi spomini na slepega Jerneja Perka in hromega Vrečkovega Franclja, za katera je vedno želel, da ne bi odšla kar tako v pozabo.

Železni most čez Kokro pri današnji gostilni Arvaj so zgradili leta 1876, z novim betonskim so ga nadomestili leta 1927. Kokrški most je bil prenovljen v letih 1994-1995.

Primskovo povezuje z Rupo Žagarjev most, ki je doživel več preobrazb v letih 1936-1938 in leta 1998.