Kdo nam vlada?

Tisti, ki smo bili vzgojeni v duhu proletarskega internacionalizma, se še dobro spominjamo gesla iz Komunističnega manifesta 1848: Proletarci vseh dežel, združite se! Vemo tudi, da je bilo v planetarnem konfliktu med kapitalom in delom, oziroma med tistimi, ki so nastopali v imenu slednjega, »delo« poraženo. Prelomno je bilo leto 1989, v katerem sta Sovjetska zveza (SZ) in Gorbačov razglasila, da ne tekmujeta več z ZDA za prevlado nad tem svetom. Domine so začele padati, »liberalni« kapitalizem, kakršnega sta poosebljala Reagan in Thatcherjeva, je dobil prosto pot po vsem svetu, res kljubuje mu le še Severna Koreja, a za kakšno ceno! V razvitih državah je kapital ostrino delavskega boja otopil tako, da je delavcem pripoznal številne ugodnosti, v skandinavskih državah in Avstriji je prišla socialna demokracija tudi na oblast, na njej dolgo ostala in ustvarila zgledno socialno državo kot protiutež kapitalu. Na globalni ravni pa je kapital, kot rečeno, najprej zmagal tako, da je iz boja izločil SZ in njene satelite, nadaljeval pa tako, da je delavstvo nekdanjih komunističnih držav postavil v svojo službo. Sateliti SZ so postali sateliti Zahoda, tudi Rusija kroži v njegovi orbiti, čeprav navidezno sredobežno. Kitajska, kjer so komunisti še zmeraj na oblasti, pa je postala najbolj kapitalistična država na svetu. Če beremo Marxove in Engelsove opise najbolj grobega kapitalizma 19. stoletja v Manifestu in jih primerjamo z opisi aktualnih razmer v kitajskih tovarnah, se nam zdi, kakor da veljajo zanje.

Globalni kapital je s selitvijo delovno intenzivne proizvodnje v dežele s ceneno delovno silo dosegel dvoje: oplemenitil, pomnožil (»kapitaliziral«) je sebe – v tem, da se množi, je njegovo bistvo, brez tega umre in postane mrtvi kapital; hkrati sili zahodne demokracije v to, da zmanjšujejo stroške socialne države, ki so z vidika kapitala odvečni in neproduktivni. Delavci, ki so bili zaradi cenejšega dela svojih vrstnikov z vzhoda in juga odpuščeni (Mura, Prevent …), pritiskajo na socialno državo, ta pa je prisiljena – ne glede na to, ali so v njej na oblasti socialni ali liberalni demokrati – zniževati že doseženo raven socialnih pravic. Sarkozy in Pahor se tako znajdeta na isti fronti proti množicam, ki demonstrirajo proti reformam pokojninskega, zdravstvenega in drugih socialnih sistemov. Upanja na uspeh pa nimajo: kapital nastopa globalno, delavstvo razdrobljeno, lokalno. Kdo ve, kako iz svojega zornega kota vse to vidijo kitajski ekskomunisti? Njihova država je postala največji izvoznik na svetu in tako tudi največji kapitalist; toliko gotovine in denarja v raznih naložbah nima nihče drug na svetu. Včasih se mi zdi, da s(m)o vsi v službi kapitala. Vem sicer, da ta ni bog kot oseba, gotovo pa je najmočnejše božanstvo tega sveta, saj mu služimo vsi; palače, v katerih ga najbolj častimo (banke, zavarovalnice, borze …), pa nič več ne zaostajajo za razkošjem svetišč, v katerih častimo »pravega« Boga …

No, pa smo spet tam, kjer smo bili. Tistim, ki jim božanstva tega sveta niso naklonjena, slej ko prej ostaja vera v Boga in v plačilo na onem svetu. Verjeli smo v geslo »Delu čast in oblast!«, ostala nam je čast, kapitalu in njegovim izbrancem pa oblast. Sicer pa je, če malo pomislimo, tako že od nekdaj. Občudovanja vreden je vsak, ki vztraja v svojem delu, vsako je častno. To seveda ne pomeni, da se moramo uklanjati vsaki oblast, tudi če si ta domišlja, da je od Boga. V resnici je le od Kapitala, ta pa je večini od nas sovražna sila, vredna našega odpora in, ko bo čas, tudi upora.