Pomisleki zoper e-knjigo (1-3)

V teh dneh in tednih nas kar naprej obdelujejo z opozorili, da bomo lahko TV sliko od 1. decembra naprej sprejemali samo digitalno, »osrednji dnevnik v državi« pa na veliko oglašuje možnost, da ga od 6. novembra dalje beremo tudi na iPadu (napravi za branje elektronskih knjig, deskanje po spletu, branje in pisanje elektronske pošte, poslušanje glasbe, pregledovanje fotografij, igranje iger, gledanje filmov …). Vse prehaja na digitalno, le za knjigo se zdi, da trmasto vztraja v svoji klasični, tiskani obliki. Dr. Miran Hladnik je spomladi 2009 napisal sijajen članek z naslovom Za elektronsko knjigo, ki ga lahko preberete na http://lit.ijs.si/zaeknjigo.html. V njem našteje in obravnava poleg razlogov za e-knjigo, ki smo jih navedli v enem prejšnjih zapisov, tudi pomisleke zoper njo. Kar sedem jih je: 1. Prava knjiga je le klasična knjiga in verjamem, da ne bo nikoli izumrla. 2. Tiskana knjiga je temelj naše civilizacije, zato se ji ne smemo odpovedati. 3. Tisk ne sme izumreti, ker je najbolj zanesljiv način ohranjanja informacij. 4. Vse druge knjige je morda res bolje brati na zaslonu, ne velja pa to za leposlovje. 5. Branje na zaslonu je neudobno in nezdravo. 6. Dobra knjiga je samo tiskana knjiga. 7. Knjigo je treba obravnavati spoštljivo. – Preberimo si za začetek prve tri.

Prvi pomislek: »Prava knjiga je le klasična knjiga in verjamem, da ne bo nikoli izumrla.« Hladnikov komentar: »Za tako smelo trditev je res potrebna vera, in to velika vera. Vse v naši civilizaciji se digitalizira, cela naša življenja se selijo iz realnega v virtualno, pa se knjiga ne bi? Vedno več delovnega časa v najrazličnejših poklicih preživimo pred zasloni računalnikov, t. j. v stiku z digitalnimi vsebinami, in pred zaslonom preživljamo tudi svoj prosti čas. Zakaj bi ravno knjiga ostala analogna izjema sredi digitalnega vesolja? Ni še dolgo, ko smo podobne napovedi brali za fotografijo, češ da digitalna fotografija ni tisto pravo in da bo za kvaliteto in za arhiviranje še vedno treba poseči po klasiki. Danes je klasična fotografija mrtva, oziroma je njena vloga zanemarljiva. Tako so v glasbi umrle gramofonske plošče in avdio kasete, v filmu celuloidni trakovi in video kasete, z letom 2010 morajo po direktivi EU ugasniti analogni televizijski programi in se nadomestiti z digitalnimi. Tisk je bil privilegirani medij in si je zato lahko privoščil daljše vztrajanje pri preživeti tehnologiji produkcije in načinih distribucije ter pravne zaščite. Digitalizacija se je začela pri enciklopedijah in slovarjih in se nadaljuje pri časopisju in strokovnih publikacijah …«

Drugi pomislek: »Tiskana knjiga je temelj naše civilizacije, zato se ji ne smemo odpovedati.« Komentar: »Knjiga, kot jo poznamo danes, natisnjena na papirju in vezana v platnice, je relativno mlad, petsto let star pojav, civilizacija, ki ji pripadamo, pa ima korenine v času, ko se je informacija hranila in prenašala drugače, na papirusih in na pergamentu. Ortodoksno vztrajanje pri tradiciji seveda nima nobenega smisla. Za današnjo civilizacijsko razvojno fazo radi uporabljamo sinonim informacijska družba ali informacijska era in jo neločljivo povezujemo z digitalnostjo. Neprimerljivo bolj kot odpoved tisku bi bilo zanjo usodno sesutje digitalne kulture.«

Tretji pomislek: »Tisk ne sme izumreti, ker je najbolj zanesljiv način ohranjanja informacij.« Komentar: »Potiskani papir je izpostavljen staranju in propadu, zato nikakor ni najboljša podlaga za shranjevanje informacij, zlasti časopisi in knjige 19. stoletja propadajo tako močno, da je že zaradi tega njihova digitalizacija nujna, če nočemo ostati brez dokumentov o začetkih naše nacionalne eksistence. Izvodi časopisov, ki so oblikovali nacionalno zavest, nam dobesedno razpadajo v rokah in zanikajo veljavnost mita o večnem papirju. Skrb za fiksiranje informacij je obratno sorazmerna skrbi za njihovo razširjanje. Varno spravljena informacija je mrtva informacija. Dokler je bilo informacij malo, je bila knjiga njihovo primerno nahajališče, v času, ko se količina informacij na svetu vsaka tri leta podvoji (po drugih podatkih celo vsako leto), pa je prostor, v katerem se uspešno hranijo, katalogizirajo, iščejo, selekcionirajo, filtrirajo, razširjajo in uporabljajo informacije, kvečjemu internet, ne pa tiskana knjiga. Za razvito civilizacijo se smemo imeti prav zato, ker smo razvili kompleksna orodja za manipulacijo z informacijami. Privilegiranje knjižne oblike za hrambo informacij je zato civilizacijski atavizem.« Toliko zaenkrat, ko bo naslednja priložnost, si morda preberemo že druge štiri pomisleke.