Do konca in naprej

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 18. november 2010 / 06:00

Za mnoge najlepši praznik v letu je letos vsem privržencem daroval še prelepo vreme. Če se je mošt zmožen spremeniti v vino, smo se Glasovi kolesarji odločili spremeniti se v dirkače. Sicer ne take s številko na hrbtu in s strogimi časomerilci, temveč v kolesarje, ki se na zanimiv način veselijo tako lepega podarjenega vremena ob tako globokem datumu. Petnajst stopinj je kazal termometer, ko smo se pognali v dir. Kaj si človek, ki rad kolesari, lahko več zaželi v sredini novembra. Kot kaže, niti november ni več, kar je bil. Potrkal sem na les. Včasih sem bil v tem času precej bolj sključen. Ko me novembrska togota dobi na muho, zagotovo padem. Ko se črno-beli dnevi tepejo s sivimi, ko nehajo dišati pečeni kostanji pri Šiptarju, ko se milina utrujenega, odpadlega listja spremeni v gnoj, ko postane Vršič neprevozen in je na Jezerskem obvezna zimska oprema, ko Jadranka spet hoče z Borutom pred kamin, ko se pri vulkanizerjih vrste raztegnejo kot žvečilec, ko moram poditi molje s plašča, ko dolge spodnjice postanejo najpomembnejši kos oblačila, ko se dan skrči, ko …. November je bil včasih lep, ker je imel devetindvajseti dan. Čas kolin je bil tako romantičen. Danes ga hočejo prepovedati. Prebral sem, da morajo danes klavci pred zakolom toplokrvne živali najprej omamiti. Zdaj čakam čas kolin, ko bodo pred zakolom klicali fajmoštra ali pa vsaj pustili živali pravico do zadnje želje ali pa jo mogoče vprašali, če je poskrbela za zapuščino.

In ker sem letošnji enajsti mesec v letu že začel hvaliti, moram nadaljevati. Vikend, ki je za nami, je bil čudovit za gibanje telesc po naravi. Kdor ni šel pešačit od Litije do Čateža, si je lahko omislil kaj podobnega in kljub temu preživel čudovit dan. Sam sem se v soboto sponzoriral z Glasovo kolesarsko dirko, ki smo jo poimenovali Dirka za Tišlerjev jabuk. To je v bistvu nadgradnja pravih tovrstnih tekmovanj in je lahko v teh težkih časih za zgled vsem, ki ne mislijo enako. Zvečer pa sem se posvetil prazniku in se podal pod zemljo v kranjske rove, kjer sem ugotavljal, kateri od dvajsetih in več vinarjev ima boljše vino. Na koncu poti oziroma ob izhodu izpod zemlje se nisem mogel odločiti, kdo je zmagovalec, zato sem se odločil za drugi krog. Potem sem ugotovil, da premalo poznam vina, da bi sodil …

Spraševali so me, kaj morajo kolesarji početi, ko se drevesa slečejo. Ob takem vremenu je težko določiti, kdaj se sezona konča in kdaj se začne nova. Nekateri sploh ne nehajo. To ni dobro. Vsak resen rekreativec potrebuje počitek. Konec sezone je treba določiti in pika. In kaj potem početi? Obdobje, ko zmanjšamo intenzivnost vadbe, je enako pomembno kot vsa druga obdobja, ko želimo napredovati, biti boljši. Brez dobrega počitka ni pravega napredka. Past, v katero pade večina dobrih rekreativnih kolesarjev, se pokaže ravno ob koncu, ko so v najboljši formi oz. kondiciji in zato nočejo zmanjšati intenzivnosti. Pravzaprav: ne da nočejo nehati, temveč nadaljujejo z enakim ali še večjim obsegom vadbe. Taki se kaj hitro znajdejo v težavah. Ponavadi ravno takrat, ko je najpomembnejše – na začetku naslednje sezone oziroma takrat, ko ima večina začetek nove sezone. Takrat takim najprej poslušnost odpove telo in takoj za njim še »glava«, torej ostali boste brez prepotrebne volje in motivacije, ker boste utrujeni. Potem se boste ob napačnem terminu lotili počitka in vse do konca sezone ne boste ujeli priključka. Padli boste v začaran krog razočaranj in mogoče celo odstopili od namere, da bi se sploh še usedli na kolo …

Torej, odpočijte si. Do novega leta zmanjšajte obseg vadbe. Potem pa bomo krenili novim obremenitvam in užitkom nasproti. Ne me razumeti narobe in takoj rezervirati kavča s ponudbo »all inclusive«, torej: daljincem, odejo, suhimi klobasami … Ne, nikakor! Gibajte se enako pogosto kot med sezono, le da vse skupaj skrajšate in upočasnite. Zapomnite si: za športnega rekreativca je najbolje, da nikoli ne neha vaditi! Vedno mora biti aktiven, le znati mora uporabljati regulator na telesu. Kje pa imamo ta regulator? Če ga ne najdete v glavi, ga nimate …