Ikone, ki izžarevajo energijo

Domžalčan Gregor Otmar Rettinger je eden redkih pri nas, ki obvlada starodavno tehniko izdelovanja ikon; ta zahteva uporabo naravnih materialov in tudi po devetdeset ur dela za posamezen izdelek. Nad tovrstno umetnostjo se je navdušil povsem po naključju, do danes pa jih je izdelal že več kot sto petdeset.

Gregor Otmar Rettinger iz Domžal je med ljubitelji zlatih pravoslavnih podob danes že precej poznan umetnik, čeprav je bilo njegovo prvo srečanje z ikonami bolj naključno kot ne. Kot strojnik se s slikanjem ni ukvarjal, poleg tehničnega risanja se je tu in tam pozabaval s kaligrafijo, vse dokler ga žena ni prijavila v tečaj izdelovanja ikon, ki ga je nato obiskoval, po en teden na leto, celo desetletje. »Ko sem se nekega dne doma jezil, zakaj nam stene krasijo fotografije s koledarjev, mi je žena rekla, naj pa sam kaj ustvarim, če mi to ni všeč. In tako se je začelo. Najprej sem izdelal nekaj linorezov, nato pa me je žena povsem po naključju vpisala v tečaj risanja ikon v Tinju na avstrijskem Koroškem v tamkajšnjem Slovenskem domu katoliške prosvete. Tečaj je vodila Domžalčanka Anica Vrečar in od izdelave moje prve ikone je zdaj minilo že dvaindvajset let,« se svojih začetkov spominja danes 71-letni Gregor Otmar Rettinger, ki je koledarske fotografije doma tako kmalu zamenjal s svojimi umetninami. Že na tečaju, kjer so najprej izdelali podobo Kristusa, so ga naučili, da temu sledi Marija, nato Janez Krstnik, Peter in Pavel in za tem še vsi drugi starejši pravoslavni svetniki, s tem vrstnim redom upodabljanja likov pa izdelovalci ikon sledijo nepisanemu pravilu, ki ga pravoslavna cerkev pozna kot ikonostas.

Kot mi z veseljem razloži v svoji domači kletni ustvarjalni delavnici, v kateri ne manjka že izdelanih ikon, lesenih deščic, barv, čopičev in knjig s številnimi motivi, bistvo ikon ni zgolj v motivih in slikanju, ampak predvsem v tehniki izdelave. Številni novodobni izdelovalci ikon že uporabljajo akrilne barve, s katerimi je slikanje resda bolj enostavno, sam pa odločno vztraja pri uporabi naravnih materialov in barv ter starodobni tehniki, kakršno so pred mnogimi stoletji razvili pravoslavni menihi.

Izdelava ikon se začne z lepo obdelano lipovo deščico, na katero se v več slojih nanese kostni klej, v pravem razmerju pomešan s kredo v prahu, s tem pa se premaže blago oz. kaliko, ki bo služilo kot 'armatura'. Brušenju s finim brusnim papirjem sledi še deset nanosov, vsakokratno sušenje pa priprave te podlage pred sami risanjem raztegne na cel teden. Na pripravljeno površino nato prenese predlogo z motivom, prav poseben postopek pa zahteva tudi priprava barv. Le-te so v celoti organske, barvast prašek pa v posebnem razmerju zmeša z jajčnim rumenjakom, vodo in kisom, zaradi česar so barve, ki jih nanaša z drobnimi čopiči iz živalskih dlak, še bolj obstojne. Le kdo bi si mislil, da se med materiali za izdelavo ikon znajdeta tudi lepljivi figov mleček in še bolj lepljiv česnov sok, a nekoliko manj sloveče sestavine povsem na koncu postopka umetnik prekrije z lističi čisto pravega zlata, ki ikone spremeni v prave umetnine. Prav pri nanašanju zlata je, kot pravi, potrebne največ spretnosti in natančnosti, pri čemer vsak avtor razvije svoj način dela. Rettinger pokaže, da zlate listke natančno razreže med dvema lističema papirja in s samo za to namenjenimi škarjami, posutimi s smukcem.

Za izdelavo ikon z omenjeno starodavno tehniko, ki torej zajema lesarska dela, prepariranje, mazanje s klejem, napenjanje blaga, brušenje, ponovno mazanje in sušenje v več plasteh, mešanje barv, slikanje samega motiva, nanašanje zlatih lističev in zapis v cirilici, ki ponazarja ime svetnika in leto izdelave, Gregor Otmar Rettinger porabi okoli devetdeset ur skrbnega dela. Takšna starodavna izdelava zagotavlja večjo obstojnost, kar je razvidno iz številnih več sto let starih ikon v pravoslavnih cerkvah in samostanih, kjer pa jih menihi dodatno ohranjajo tudi z mazanjem z olivnim oljem. Gregor Otmar Rettinger, ki si je na potovanjih že ogledal bogastvo ikon grških pravoslavnih samostanov, večkrat pa se odpravi tudi v pravoslavno cerkev v Ljubljani, kjer so mu pomagali tudi z motivi svetnikov, je do danes izdelal že več kot sto petdeset ikon, nekajkrat na leto pa jih predstavi tudi na razstavah po vsej Sloveniji. Ponosno pove, da so njegove ikone tudi že v Ameriki, Avstriji, Srbiji, Franciji, Italiji in na Češkem.

Ikone, ki so že samo zaradi zahtevnega postopka izdelave prave umetnine, v pravoslavnem svetu svoj smisel dobijo šele s posvetitvijo. Velja tudi nepisano pravilo, da podarjene ikone nikoli ne smemo podarjati ali prodajati naprej, Rettinger pa pravi, da na ikone same vpliva tudi počutje, ki ga v proces nastajanja vloži avtor. »Pri izdelovanju ikon se nam ne sme muditi – tega dela se pod časovnim pritiskom preprosto ne da izvajati. Prav tako je zelo pomembna energija, ki jo vložimo v izdelovanje teh posvetnih podob. Če so le-te narejene s pozitivno energijo, radiestezijsko toplo sevajo na roko, ki jo drži ali se ji približa, čutimo pa lahko celo mravljince,« je v pozitivne učinke svojih umetniških izdelkov prepričan Rettinger, ki je za izdelovanje ikon s starodobno tehniko navdušil tudi svojo 26-letno vnukinjo Aleksandro, ki se mu z veseljem pridruži v ustvarjalni delavnici in mu, kot dokazujejo tudi njene ikone, v izdelovanju že več kot uspešno sledi.