Raztreščeno in spet sestavljeno

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

"On je eden najboljših, trenutno pa najboljši risar med slovenski slikarji," je kustos Boštjan Soklič suvereno začel predstavitev slikarja Milana Eriča, čigar dela so od četrtka na ogled v Galeriji Ivana Groharja in na Škofjeloškem gradu.

Škofja Loka gosti enega najbolj zanimivih in originalnih likovnih ustvarjalcev v Sloveniji, čigar ime povezujemo z risbo, ilustracijo, animiranim filmom in profesuro na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Animirani film Socializacija bika, ki sta ga ustvarila skupaj z dolgoletnim prijateljem Zvonkom Čohom, je nedvomno znan tudi širšemu slovenskemu občinstvu, zanj pa sta avtorja dobila tudi nagrado Prešernovega sklada. »Milan Erič je v slovenskem likovnem prostoru pomemben zaradi več razlogov: prvič, ker ob poplavi novih popularnih medijev vztraja pri staroveški tehniki risbe, drugič v modernem času dokazuje, da tehnika, ki bazira na manualnem stiku umetnika s papirjem oziroma z materijo, še ni preživeta, in tretjič, Erič s tem po Smrekarju, Birolli, Pavlovcu, Vavpotiču, Planincu … nadaljuje niz dolge slovenske tradicije ukvarjanja z risbo,« Eričevo drugačnost in njegovo nesporno risarsko kvaliteto potrjuje kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič.

»Z risanjem in slikanjem se spet intenzivneje ukvarjam zadnjih deset let, saj sem se prej v veliki meri posvečal predvsem animiranemu filmu. Tokrat sem se s predstavljenimi deli prilagodil razstavnemu prostoru. Načeloma so to predvsem dela večjih formatov, velike štirimetrske slike, sestavljene iz več manjših slik, in so tudi na tej razstavi nekatere predstavljene zgolj v fragmentih. V zadnjem času sem naredil tudi nekaj malih formatov, ki jih je mogoče postaviti kamorkoli,« razlaga Milan Erič. Na vprašanje, na kakšen način izdeluje manjše formate, gre namreč za zelo inovativne risbe s tušem, pa je odgovoril: »Na povsem običajen papir zlijem malo črnega tuša, da nastanejo nekakšne packe. To naredim v seriji okrog dvajsetih kosov, potem počakam, da se zadeva malenkost posuši, pogledam, kakšen motiv je moč izvesti iz te packe, in potem s tušem in čopičem zadevo dopolnim, da se prizor zjasni in postane prepoznaven.« Tako lahko vidimo nedeljsko ribičijo, otroke na gugalnici, jezdece apokalipse, Eifflov stolp v Parizu …

V Škofji Loki razstavlja prvič in tako obsežna razstava, večji formati so na ogled na Škofjeloškem gradu, manjši pa v Galeriji Ivana Groharja, so zanj vzgib, da še bolj pogosto prosti čas preživi v ateljeju in se ob profesuri na akademiji in vsem drugim obveznostim, ki jih še ima, intenzivneje posveti tudi lastnim umetniškim izzivom. »Razstave zame pomenijo, da lahko vzamem neko distanco do tega, kar počnem, lahko vidimo pomanjkljivosti in hkrati ob tem dobim nove ideje, hkrati pa lahko preverjam tudi odziv ljudi, ki si ogledajo moja dela. Seveda je vse to tudi motivacija za naprej.«

Glede na to, da Erič v tako velikem obsegu ne razstavlja pogosto in da gre vsekakor za »posebneža« v sodobni slovenski likovni umetnosti, katerega dela so nedvomno prava paša za oči in ključ za vrata v svet domišljije, bi bil pravi greh zamuditi njegovo razstavo v Škofji Loki. Ali kot je zanj dejal Soklič: »Milan Erič se ni dal nobenemu likovnemu toku. Gre za neodvisnega ustvarjalca, ki se ne obremenjuje s sodobnimi likovnimi trendi. On namreč je trend in kvaliteta obenem.« Drži. V vsaki točki do sto.