Šepetalnica za veter (20)

Ničesar ni rekla mlada ženska, ko je pred Vasilija položila kuverto. Ne, ne bo razlagala, kaj je v njej, vsaj zdaj še ne. Najprej se mora sam spopasti s tem, da ga bo zaobjel nov tok nenavadnih misli brez njenega vodila ali razlag. Čez dan ali dva se bosta pomenila o vsebini kuverte, ona mora na pot, v Ljubljano mora, je hitela pojasnjevati, predlagala je, da se tudi Vasilij kdaj odpravi do prestolnice. Enkrat pač. Gotovo bo ta mrki Rus ostal tu vse do razcveta pomladi, jo je spreletelo. Šele na začetku svoje raziskave je. Dobro ve, kako je s tem. Ko te raziskovalni nemir enkrat potegne vase, se ne da na hitro opraviti z njim. In sploh, zakaj bi hitel. Če ga že sedanjost vleče v nenehno naglico, ki včasih spominja na vožnjo z vlakom smrti v zabaviščnem parku, kjer ne zastaja samo sapa, naj si ta zdrs v preteklost meri s počasnimi koraki. Le tako se ne bodo izmaknile podrobnosti, drobni detajli, ki tvorijo celovito sliko. Sama se je pri svojem delu ničkolikokrat soočala z mankom drobca, pa naj je šlo za izgubljeni članek ali ponarejen rojstni list kake sorodnice znamenitega pisatelja. Ker ni vseeno, pri kakšni ženski je preživel svoje otroštvo. Ženska v mladih letih bi znala imeti drugačen vpliv na svojega nečaka kot nergava starka, ki bi ji še en otročaj pri hiši povzročal obilo preglavic. In to ne bi bilo brez posledic za njegovo pisanje. Ali je kaj čudnega, če je zgodovina literature še vedno polna nerazrešenih skrivnosti in se samo bistvo ustvarjanja nenehno izmika raziskovalcu. Z rusko literaturo je pa sploh hudič. In z Rusi najbrž tudi. Vsaj tak se kaže tale pisec časopisnih člankov, ki jo začenja spravljati v slabo voljo z nenehnim menjavanjem svojih razpoloženj, zdaj z zaletavo zgovornostjo in spet z zavijanjem v molk. Kar naj se raje pozabava s svojo detektivsko žilico, ki pritiče tako zgodovinarju kot novinarju, se je nazadnje odločila Katarina in se na hitro poslovila.

Zdaj ali nikoli, je Vasilij oživel kmalu po njenem odhodu. Zaprto kuverto je prižel k prsim, kot da je v njej skrit zaklad. Nenadoma se mu je zazdelo, da njena nerazkrita vsebina usmerja potek njegovih prihodnjih dejanj. Ne, nič več ni odlašal z obiskom kapelice. Ne bo čakal na obletnico znamenitega dne in vohljal za plazom. Zdaj naj se zgodi. Gostilničar mu je pokazal smer, govoril še nekaj o ruskih grobovih, ki si jih je vredno natančno ogledati, a Vasilij ga ni več slišal. Samo hodi, si je rekel, kot da ponavlja besede, tolikokrat izrečene med ujetniki, ki so se najbrž nekoč pomikali po isti cesti. A ni mislil na njih. Niti na deda ne. Še pokrajino okoli sebe je komaj zaznaval. Le v tla je gledal in premikal noge po glavni cesti, se skoraj opotekel na stransko pot, zasopihal ob vznožju hriba, nekajkrat zatisnil oči, ko je od daleč zagledal kapelico, da se je nazadnje spotaknil in so mu kolena klecnila. Hotel je vstati, a ga je nenadna sila znova potegnila na kolena. Pred Bogom ponižno, kako drugače kot po kolenih se boš priplazil do nje, je zakričalo v Vasilijevi notranjosti, da je s sklonjeno glavo ubogal ukaz. Mogoče bi se mu poskusil izmakniti, ozmerjal bi samega sebe z norcem, se treščil po čelu in urno skočil pokonci, če ne bi tisti hip veter močneje zapihal, razigral vej, da so glasno zašumele, in ga prikoval k tlom. Ali pa je šlo za trenutek, ko se je tako stopil s svetom okoli sebe, da je zaznaval le še povrhnjico kuverte, ki jo je ves čas stiskal k sebi. (se nadaljuje)