Rapalska pogodba, roparska pogodba

Rapalska meja se Slovencem ni zgodila šele po 12. novembru 1920, ko so v Rapallu podpisali zloglasno pogodbo. Italijani so že novembra 1918 zasedli položaje na meji med Gorenjsko in Primorsko, stegnili so se čez razvodnico, zasedli Sorico in del žirovske občine ...

Čez razvodnico

Avstro-Ogrska je začela oktobra 1918 razpadati, 3. novembra je v Padovi podpisala premirje z Italijo, v Ljubljani so 29. oktobra razglasili »narodno osvobojenje« in odločitev za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sledilo je popolno razsulo in umikanje razpuščene vojske. Enega od prikazov teh dogodkov najdemo tudi v žirovski župnijski kroniki, ki jo je župnik Ivan Pečnik pisal naknadno, po ustnih in pisnih virih in ne v afektu tistih prelomnih dni. Najprej omenja strah pred množicami vojakov, ki so se v tistih tednih valile s soške fronte v notranjost države. »Izkazalo pa se je, da je bil strah s strani bežečih čisto neupravičen. Vsak si je želel le miru in skušal čim prej priti domov po najkrajši poti. Plenjenja in požiganja so bili vsi že davno siti. Najbližja pot iz Goriške pa ni bila čez Žiri, ampak prehod čez Logatec-Vrhniko-Ljubljano. Večina armade si je ubrala to pot. Iz zgornje Soške doline pa so se čete umikale čez Cerkno-Sovodenj-Fužine oziroma Cerkno-Kopačnica-Hotavlje-Škofja Loka. Le manjši oddelki so krenili čez Idrijo-Žiri-Škofja Loka, tako da so bile v ta namen narodne straže brezpomembne vsaj v Žireh. / Za bežečimi četami so se počasi pomikali Italijani. Ustavili so se najprej na planoti med soškim in savskim razvodjem na tako zvanem Razpotju, kjer je bila tudi meja med idrijsko in žirovsko občino oziroma župnijo. / Ker pa so hoteli razmeroma ozki hrbet razvodja zavarovati, so šli še dalje proti Žirem. Tik pred vasjo so se ustavili in mejo zadelali z žičnimi ovirami. Tako je bila žirovska župnija, ki je bila do tedaj naravno zaokrožena, v živo zadeta in presekana. Njen manjši del je padel pod Italijo. Najboljše vasi Gornji Vrsnik, Spodnji Vrsnik, Žirovnica, Idršk, Osojnica, Breznica in Korita so bile odrezane od svoje matice župnije in občine Žiri. / V tistih dneh pa so se v Žireh že pojavile uniforme srbskih vojakov. Prišla jih je mala četa. Komandant teh obmejnih čet v Žireh in okolici je bil major Švabić.« No, kolikor vem, je bil major Švabić tisti, ki je ustavil Italijane na poti v Ljubljano, konjeniškemu oddelku, ki je prijahal v Žiri, pa je poveljeval podporočnik Kosta Mišić; major Švabić je bil verjetno Mišiću nadrejeni poveljnik. Deset let pozneje, ko je bil že »konjički kapetan I. klase« v kraljevi gardi v Beogradu, so Mišića »hvaležni Žirovci« razglasili za častnega občana občine Žiri in za častnega člana žirovskega Sokola.

Poseben in bolj navdušen pogled na usodne dogodke tistih dni najdemo v žirovski sokolski kroniki. »Zgodovinsko važni dogodki so sledili eden drugemu. Sokol ni zamudil nobenega! Slovesno je sprejel srbsko konjeniško posadko, ki je poveljeval kr. potporučnik g. Kosta Mišić. Je bilo to prvič, ko so mogli Žirovci pozdraviti hrabro kr. vojsko Srbov, ki je pripomogla Slovencem izpod nemškega nad 1000-letnega robstva. Prihod omenjene kr. srbske konjenice je bil za Žiri tako ogromnega pomena, da se more reči le: ako bi je ne bilo, bi Žiri zasedli Italijani in meja Jugoslavije bi v žirovski občini tekla po grebenu Žirovskega vrha. Hrabri in požrtvovalni kr. srbski vojski dolgujejo Žirovci hvalo, da so ostali že l. 1918 obvarovani od Italijanov.« Kakorkoli že, dejstvo je, zapisano v žirovski šolski kroniki, da so Italijani 27. novembra 1918 zasedli položaje v hribih zahodno in južno od Žirov, ob cesti Idrija-Žiri pa so prišli prav do Žirov in zasedli naselje Osojnica. Po londonskem paktu bi se morali ustaviti na razvodnici, v današnjem naselju Ledinsko Razpotje, a so šli čez in od žirovske občine in župnije odrezali 12 naselij. Po 2. sv. vojni sta bili vrnjeni le dve, deset jih je še danes v idrijski občini. Rapalska meja je bila na meddržavni ravni ukinjena, na lokalni velja še danes.

Zasedba Sorice

Enako kot na meji med žirovsko in idrijsko občino se je godilo na prehodu iz Selške doline v Baško grapo. Naravna oziroma vodna meja je na Petrovem Brdu, Italijani so šli tudi tu čez, zasedli Sorico, podgorske vasi do Raven in vrh Ratitovca (kakor tudi Porezen in Blegoš, njegova soseda onstran doline). Pričevanje o tem najdemo v soriški šolski kroniki, ki jo je pisal učitelj in šolski vodja Josip Primožič. »Od zapada sem pomikala se je prav počasi po Baški dolini 'hrabra italijanska vojska' in previdno otipavala s svojimi prednjimi stražami, da ne bi v ozki dolini dohitela kakega oboroženega avstrijskega vojaka. Celih 14 dni so se pomikali Italijani od Sv. Lucije do Podbrda. Dne 19. novembra so prišli na Petrovo brdo. 26. XI. ob 5. uri zjutraj pa je šla ena kompanija skozi Sorico v Ravne, kjer so se ustavili in zasedli gladki Ratitovec. Še isti dan popoldne prišla je straža treh malih mož poizvedovat, kje je župan. Seveda jih ni nihče razumel, zato je poklical župan nekega domačina Matevža Taler (Liparjev), ki je živel 3 leta v Trstu in znal za silo italijanski, da je tolmačil. / V petek 29. novembra popoldne ob pol 3. uri prignali so italijanski (conducenti) mularji mule noseče strojnice, za njimi pa cel bataljon pešcev imenovan 'Sassari' /Sardinci/. Takoj sta se oglasila pri šol. voditelju dva častnika in zahtevala prenočišče za kapitana. Ker ju ni razumel, pokazala sta na posteljo in rekla: 'dormire'. Obljubil je prenočišče, misleč, da bo trpelo le kratek čas. Kazali so se silno vljudne in prijazne. Prve tri dni so še pustili, da je šla pošta skozi Podrošt v Železnike, dne 2. decembra pa so Podroštom kratkomalo zaprli cesto in poštne konje obrnili nazaj proti Sorici. Tedaj so nam pretrgali vsak stik z našo novo, komaj pridobljeno domovino 'Jugoslavijo' in nam vzeli svobodo, katere smo se veselili ravno mesec dni. Naše ljudstvo je bilo silno vznemirjeno in hudo na italijanski rod. Ljudstvo je povpraševalo, kdo je kriv, da so Lahi zasedli naše kraje, in gotovo bi se krivcu ne godilo dobro. Nastanili so se Lahi po hlevih, skednjih in privatnih hišah. Ali Italijani znajo. Silno so priliznjeni in vsiljivi. Preprosto ljudstvo se na sladke besede rado vjame. Šolo so pustili popolnoma na miru. A po privatnih hišah so doznali počasi, da se v šoli goji jugoslovanski duh, zato so 11. XII. v sredo popoldne naročili g. župniku, da se mora šola zapreti, ker tako zahteva major Podbrdom. Tukajšnji učitelj se ni mogel temu upreti, prenehal je s poukom … Res 'kulturen' narod.« (Vir: France Štukl, Zasedba Sorice, 29. 11. 1918-2. 6. 1921, Loški razgledi 26/1979, str. 194-200.)

Karakteristika Lahov

Še več o tem, kako je bilo v Sorici in kaj se je godilo Soričanom in še zlasti nekaterim Soričankam pod skoraj triletno italijansko okupacijo, preberemo v soriški župnijski kroniki, ki jo je pisal takratni župnik Janez Mikuž. Zapisal je tako rekoč vse, proti koncu pa podal tudi svojo »karakteristiko Lahov«. »Več kot 2 1/2 leta je bila Sorica zasedena. Bog se usmili! Značaj od laških vojakov se razlikuje od sorškega, ki je bolj trd in resen, kot so trde skale okoli kraja. Lah pa je mehak, živahen kot ljudje v vinorodnih deželah, zmiraj vesel, v nesreči takoj obupan, zgovoren, da ljudje pravijo, da še v spanju žlobudra, vpije in zija. posebno pa pri igri 'moro'. Kadar so igrali pri Griču, se je sigurno slišalo od Cirila: sei, cinq, sette etc. Vojske so se naveličali, 'sotto la naia', pod kleščami (pijemoteško klešče = tenoglia = naia) ni dobro biti. Jeze se na tiste, ki so bili v zaledju med vojsko, 'imboscati' jim pravijo, da so bili z gozdom zakriti. Kralja ne spoštujejo mnogo, 'nostro gobbo', naš grbec, se sliši skoro splošno. Socijalistov je bilo veliko, vsaj najbolj glasni so bili. Ko bi imeli Avstrijci toliko hrane in pa municije kot mi, so nas z granatami pobili; občudovali so avstrijsko topništvo, kako precizno je streljalo, najbolj so cenili Bošnjake. Hvaleželjni so pa vsi, kar prosijo, da se jim pripozna:

Italiani sono buoni, še rajše slišijo: Molto buoni. Veliko Lahov je šlo za kruhom v svet, tisti so znali tudi precej nemško, bili so v Švici, Nemčiji po Avstro-Ogrski, Franciji, Angliji. Tisti niso navdušeni za domovino, mi moramo v tujini služiti, zato devljejo v nič, kar je laškega. Drugim, ki so bili zmiraj doma, so oficirji vcepili neko narodnostno megalomanijo. Večkrat se med seboj skregajo, pa se spet spoprijatljijo. Največ so zabavljali Soričani, ko so imeli vežbanje. Disciplina je pod kritiko, največ se uče teči, komando imajo posebno, mesto ena, dve kriče lub-ti, lub-ti; pravijo, da so sami naredili to besedo. S strojnicami so precej smerek prestreljili, da so se podrle in so ostali le visoko panjovi …«

Pohujšanje in razuzdanost

In tako naprej v tem slogu, opis je še dolg in priča, da je imel župnik Mikuž velik dar za opazovanje in ocenjevanje. Lahi so v Sorico prinesli tudi veliko »pohujšanja«. »Lahi so zelo malo hodili k maši, k sv. zakramentom še manj. Ko se /domačini/ napravljejo v cerkev, se norčujejo iz njih, če pa molijo, se jim posmehujejo. Zato začno po kmetih opuščati molitev pred jedjo. Kdor ne gre v cerkev ali pa k velikonočni spovedi, si pa tolaži svojo vest: saj tudi Lahi ne gredo, pa so katoličani. Lahi bi samo plesali in peli, tukaj pa hitro dobe tovariše in tovarišice. Godci pa žanjejo. Baje zaslužijo en dan in eno noč do 300 lir. Papirnat denar je stelja, pa ga razmetavajo. - Nasproti ženskam so brez sramu, pred otroci ničesa ne skrivajo - otroci veliko vidijo. Gorje pohujšljivcem!«

Pohujšanju sledi »razuzdanost«. »Z malo izjemami so vsi Lahi, častniki in vojaki, zelo razuzdani. Hribovsko ljudstvo pa inklinira k ti pregrehi. Oficirji so našminkani in pomadizirani, obleka od alpincev je pa lepa: široke hlače, širokokrajni klobuk, bluza zopet naredi vtis močnega junaka - v civilu je včasih komaj kubični koren od tega - pa ugaja ženskam. Potem lase imajo goste, zobe bele kot repa, oči črne, ognjene - zato lahko zapeljejo ženske. Omožene žene so se pa dobro držale. Ko so opazili v hišah to grdobijo, so bili ljudje nejevoljni, stari Šorl Franc je hotel izpoditi oficirja in priležnico, komaj so mu to zabranili: pri komandi so lake reči bagatelizirali, še sitnosti bi imel. Govoriti pa znajo Lahi in se laskati, dekleta so bile le gospodične - signorine. Doma v Italiji ženske nič ne delajo, lepo so oblečene pa otroke pestujejo. To je pa ideal soriških punc.«

Pohujšanje in razuzdanost sta kmalu rodili sadove. V poglavju z naslovom »sadovi razuzdanosti« župnik našteje vse, ki so »norele« za vojaki oziroma so imele z njimi otroke. Ena od deklet je baje zaradi splava umrla. »Pri telovadišču pa so baje vojaki dobili precej razvit foetus. Govorica je šla o tem po Sorici in sumili so to in ono, gotovega pa nihče ne ve. Tudi druga dekleta so bila prijazna do Italijanov, vendar nasledki se niso pokazali - boljše so se držale kmečke kot pa bajtarske in pa gostaške. Shakespeare pravi: Schmachheit ist dein Nam' o Weib! /Sramota je tvoje ime, ženska; kaže, da je Mikuž bral Shakespeara v nemščini./ Duhovnik pridiguje, svari, opominja - vse je zastonj. Kadar prime tisti silni nagon človeka, kdor ni moralno utrjen, podleže. Panem el circenses /kruha in iger/! Soričani bi rekli: Dobro jesti pa piti in plesati, to je življenje! Nasledki ne izostanejo. Pa tudi marsikateri domači fantje so sprideni. Leta 1920 je bilo med 40 rojenci 16 nezakonskih. Sorica je dosegla v tem letu rekord za izven zakona njene otroke, nekaj jih je bilo pozneje pozakonjenih!« V poglavju »Pleve pridejo na vrh« pa razloži še, kar sledi. »Veliko deklet se je pa izvrstno držalo vzlic laške vsiljivosti; pleve so prišle na vrh, kleno žito ostane pa spodaj. Kadar je bil shod Marijine družbe, so Lahi celo v cerkev silili in zijali ženske, pri tem šepetali in se muzali. Iz cerkve grede so gotovo oficirji promenirali med Ekarjevim kozlom in Žnidarjem in delali opazke: 'Che bella vergine!' /Kako lepa devica!/, drugod so se pa nastavljali vojaki in sirovičili. Ženske so morale iti kakor včasih skozi šibe! Kultura! Tudi veliko Marijinih družabnic se je spotaknilo.« Nekatere pa so z Italijani tudi poročile. »Dve Soričanki sta poročili Lahe, bivše vojake. Sitnosti so bile z oklici in potrebnimi dokumenti: 1. Marija Thaler, gost/aška/ hči. Sp. Sorica 9, je vzela Piedro Fedrogatti iz province Brešijanske /Brescia/. 2. Frančiška Pintar, gost., hči. Sp. Sorica 3 pa Ambroža Furagalli iz province Milanske. 3. Neža Gasser, gost. hči, Sp. Sorica 22. Avgusta Ben iz province Belunske. 4. Neža Markelj, hiš/arhjeva/ hči, Sp. Sorica 19 Prior Atilije iz province Trevizanske. Pod 3 in 4 nista imeli potrebnih listin, zato sta bili poročeni na Laškem. Druge so pa zastonj čakale ženinov, dasi so jim obljubovali zakon …« (Vir: Nataša Budna Kodrič, Italijanska zasedba Sorice I. in II., Loški razgledi 49/2002 in 50/2003, str. 113-142 in 141-172.)

Take in podobne reči so se dogajale v tistih letih. Italijani so bodočo rapalsko mejo zasedli že novembra 1918 in tako vzpostavili de facto stanje, ki ga je rapalska pogodba samo de iure potrdila. Iz Sorice so se morali umakniti, del žirovske občine je ostal v Italiji in je še danes pod Idrijo.