Prekršili deset plebiscitnih zapovedi

Na letošnjo prvo volilno nedeljo je minilo že 90 let od koroškega plebiscita. V tem času je večina Slovencev na Koroškem za slovenstvo izumrla, iz slovenskih so postali nemško govoreči Avstrijci. Da bi bolje razumeli duha onega časa, si ga s pomočjo dokumentov prikličimo v spomin ...

Najprej temeljno dejstvo. Po razpadu Avstro-Ogrske konec oktobra 1918, so se Korošci, zlasti tisti v Celovški kotlini, razdelili na dvoje: na koroške Nemce in Slovence. Dotlej so se vsi imeli predvsem za Korošce in Avstrijce, zdaj je čez noč prevladala že prej prisotna delitev po narodnosti. Po eni strani je treba razumeti grozo (Urangst), ki je navdajala koroške Nemce ob sami pomisli, da bi morali odslej živeti v slovanski državi; z vso silo so se oprijeli svoje »Deutsch-Österreich«, nemške Avstrije, začasne avstrijske republike, ki naj bi se čim prej vključila v Veliko Nemčijo. (Ta sen se jim je izpolnil že dvajset let pozneje, presrečnega 13. marca 1938, ko je Hitler izvedel Anschluss.) V nasprotju z odločenostjo svojih nemških rojakov, ki so več kot dobro vedeli, kaj hočejo, so se koroški Slovenci znašli v izrazito razdvojenem, skoraj shizofrenem položaju. Po eni strani jih je bilo strah Koroške v Nemčiji, v kateri bi bil raznarodovalni pritisk, ki jih je moril že od srede 19. stoletja, še večji. Po drugi jih je vleklo k rojakom onstran Karavank, v na novo nastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri bi bilo njihovo slovenstvo zagotovljeno. Predvsem pa bi radi o(b)stali, kar in kjer so bili: Korošci na Koroškem. Tu je treba izpostaviti še eno dejstvo, ki ga danes premalo upoštevamo, ker smo ga pri nas že preživeli. Slovenci pod Avstrijo nismo živeli v »Zedinjeni Sloveniji« (ta je bila le program), temveč v več kronskih deželah. Stara deželna pripadnost je bila v večini ljudi še vedno močnejša od narodne. Južno od Karavank smo bili predvsem Kranjci, severno od njih Korošci, šele nato vsi skupaj Slovenci. In ta pripadnost Koroški je na plebiscitu v 10.000 Slovencih prevladala nad pripadnostjo slovenstvu, odločili so se zeleno, za Avstrijo.

Plebiscitne zapovedi, ene in druge

Da bi gornji dejstvi bolje ponazorili, si oglejmo nekaj dokumentov, med katerimi so tudi številni letaki iz obdobja pred plebiscitom, ki so bili glavno propagandno sredstvo obeh strani. Te letake danes gledamo predvsem kot lep in zanimiv oblikovni in tiskarski izdelek, le malokdo jih še bere. A tu gre prav za to, da jih znova preberemo in premislimo. Pred seboj imam letak z naslovom Deset plebiscitnih zapovedi za Slovence. Tudi po 90 letih jih je vredno brati. »1. Veruj v našo zmago! 2. Ne zabavljaj po nemarnem na Jugoslavijo, ki te je odrešila! 3. Posvečuj vse svoje moči plebiscitnemu delu! 4. Spoštuj svoj materin jezik, da boš na svoji zemlji svoj gospod, ne pa nemški hlapec! 5. Ne ubijaj sebe in svojih potomcev z glasovanjem za Nemce! 6. Ne prešuštuj s propalo Avstrijo! 7. Ne daj si ukrasti slovenske koroške zemlje! 8. Ne brigaj se za lažnjive obljube in prazne grožnje Nemcev! 9. Ne želi Celovca, ker pride sam k nam! 10. Ne želi nemškega bogastva, ker ga ni!« (Prepisano kot »golo besedilo«, brez oblikovanja, v izvirniku ima seveda vsaka zapoved svojo alinejo.)

Hkrati z gornjim so dobili še en letak s podobnim naslovom, a povsem drugim pogledom na vso stvar: 20 Plebiscitnih zapovedi za Korošce! »1. Veruj v zmago Korošcev, v zmago republike Avstrije! 2. Ne veruj v Brejca in druge farške podrepnike, ki hočejo raztrgati tvojo domovino in jo priklopiti Srbiji, oni Srbiji, ki so jo Kranjci še nedavno preklinjali! 3. Kak smrad se širi iz Balkana boš najbolje uvidel iz pisave kljukca 'Korošca' in prevalske giftne krote 'Nemir'. 4. Ne prodaj sebe in svojih otrok in vnukov za skledo leče požrešnemu, neizobraženemu, nasilnemu, v kulturi zaostalemu in militarističnemu Balkanu! 5. Imej vedno pred očmi, da ljudsko glasovanje ni navadna volitev, ampak nekaj izredno svetega, od česar bo odvisna usoda tvojih potomcev za vse večne čase. Pazi se, da te ne bodo, ko boš že v grobu spal, kleli še pozni rodovi. Glasoval boš samo enkrat. 6. Ljudsko glasovanje ni nacijonalen boj. Koroško-slovenski jezik v šoli in uradu in izven teh je vsem Korošcem že po mirovni pogodbi zagotovljen! 7. Spominjaj se nedolžnih žrtev, ki so pale v odbrani naše ljube koroške domovine proti čušom maja 1919! 8. Spominjaj se onih zlatih časov, ki so vladali na Koroškem, ko še teh kranjskih privandranih čušov na Koroškem ni bilo! 9. Ne greši na to, da bo Celovec, če bi cona A prišla k Jugoslaviji, tudi morda glasoval za Srbijo. To je smrtni greh, ki se ti le tedaj lahko odpusti, če bodo čuši demarkacijsko črto odprli. 10. Cona A brez Celovca in Beljaka je gospodarsko mrtva, kar so ljubljanski časopisi lansko leto, ko so Jugoslovani še silili v Celovec, sami priznali! 11. Zavedaj se, da je ljudstvo na Kranjskem in Hrvaškem z SHS državo grozno nezadovoljno, da vse zabavlja črez 'prokleto Jugoslavijo', 'Azijate in Turke' in da bo, kakor Poljska, kmalu razpadla. 12. Jugoslavijo, ki ima sovražnike na vseh koncih in krajih: Italijane, Madžare, Bulgare, Hrvate, Kranjce, Nemce itd., največjega sovražnika pa v svoji sredi, držijo danes vkup le nasilje, puške in bajoneti in je ogrožena po vojski. 13. Pomisli, da v avstrijski republiki ni treba nobenemu iti na štelunge in k soldatom in da bi bil Korošec v Jugoslaviji srpski kanonenfuter! 14. Zavedaj se, da koroški kmet, ki komaj 6 krat toliko pridela, kar poseje, ne bo vzdržal konkurence iz Juga, Bačke in Slavonije in Srbije, kjer ravna, rodovitna zemlja vrže 30 kratni sad! 15. Jugoslovani se tresejo pred Celovcem, zato še dozdaj vkljub povelju antante in Beograda demarkacijske črte niso odprli. 16. Jugoslavija ima 45-50 milijard vojnih dolgov, gruntni davek je v tej 'kmečki' državi 16 krat večji kakor je bil nekdaj v Avstriji, izdatki SHS države znašajo 16 milijard, ki jih mora plačati kmet pri davkih in colih in jugoslovansko vojaštvo požere več, kot 1/3 vseh državnih dohodkov. ('Domoljub' in 'Rdeči prapor' sta to pisala, glej št. 40 'Koroško Slovencem'!) Jugoslavija ima danes 6 krat več izdatkov, kot nekdaj cela Avstrija pod cesarjem. 17. Avstrija je katoliška država, Srbija pravoslavna! 18. Jugoslavijo izžemajo Judi, kakor Poljsko, ima jih okoli 500.000 v Bosni, Hrvaškem, Bački in Srbiji in zato pravijo kranjski kmeti Jugoslaviji – Judoslavija! 19. Kultura držav se ne meri po številu konj, krav, prašičev itd., za to so merodajni drugi višji razlogi. 20. Ljubljanski advokati, ki se šele regirat učijo, streljajo take kozle, da so že vsemu svetu v zasmeh. S svojo polit. kunštjo uničujejo že čez leto kranjske kmete, tako da bo kmet kmalu prišel na boben in vsi jugoslovanski coli so prodani tujim državam, ki so dale SHS pod kuratelo.«

Če zdaj primerjamo oba letaka, vidimo, četudi »Kranjci«, da je v desetih plebiscitnih zapovedih več resnice kot v dvajsetih. V slednjih mrgoli laži, pretiravanj in demagogije – no, saj mogoče je bil ravno zato ta letak bolj učinkovit. V politiki cilj posvečuje sredstva in če laž in demagogija vodita k zmagi, sta pač dopustna, celo zaželena. V vojni tik pred tem poraženi Nemci pretiravajo o jugoslovanski vojski in njenih izdatkih, močno pretirano je tudi število Judov v »Judoslaviji« (antisemitizem, ki je izbruhnil pod Hitlerjem, se kaže že tu); v jugoslovanski kraljevini je bilo marsikaj narobe, a leta 1920 nezadovoljstvo še zdaleč ni bilo tolikšno … Marsikaj je v paketu 20 zapovedi tudi res. O ljubljanskih advokatih, ki se »regirat« šele učijo, denimo, kar meri tudi na dr. Ivana Tavčarja, za katerega je znano, da je o Koroški razmišljal izrazito kranjsko, čez Karavanke mu ni neslo, vseslovenskega pogleda ni zmogel; kot poverjeniku za prehrano v ljubljanski Narodni vladi se mu je zdelo škoda živeža, ki bi ga poslali na Koroško. Dr. Janko Brejc (1869-1934, politik SLS, rojen v Brezjah pri Tržiču) si je nakopal nemško sovraštvo, ko je bil v letih 1903-18 odvetnik v Celovcu in hkrati velik borec za slovensko stvar; leta 1920 je postal predsednik ljubljanske vlade, v kateri je imel v koroških zadevah ves čas glavno besedo …

V eni od točk se oba letaka ujemata – v peti zapovedi. V spoznanju oziroma slutnji, da bo to »ljudsko glasovanje«, ki ni »navadna volitev«, ampak enkratna priložnost, ki se ne bo nikdar ponovila, usodno za glasovalce in za njihove potomce. »Ne ubijaj sebe in svojih potomcev z glasovanjem za Nemce!«, je bilo naročeno Slovencem. Dobršen del teh sicer ni glasoval za Nemce, zavestno tega ni nameraval, se tega ni zavedal, glasovali so za to, da ostanejo koroški Slovenci v Avstriji. Sebe in svojih potomcev sicer niso fizično ubili, potomci še živijo, a so Nemci, nemško govoreči Korošci v Avstriji. Tu je bil za Slovence usoden prej nakazani razdvojeni položaj, za Nemce pa je bila vsa stvar jasna in odloč(e)na. Slovenci, ki so glasovali za Avstrijo, so bili grdo prevarani. Nasedli so obljubi v proavstrijskem letaku, šesti od dvajsetih zapovedi: »Ljudsko glasovanje ni nacijonalen boj. Koroško-slovenski jezik v šoli in uradu in izven teh je vsem Korošcem že po mirovni pogodbi zagotovljen!« Ja, saj je bil, a le načelno, tako kot je bil ponovno zagotovljen 35 let pozneje, v avstrijski državni pogodbi (1955), Slovenci na Koroškem pa so kljub temu ves čas izumirali. Z glasovanjem za Nemce 10. oktobra 1920 so jezikovno in kulturno ubili sebe in svoje potomce. Kako je že zapisal Nietzsche: da se narodu in ženski ne more odpustiti trenutka slabosti, v katerem sta bila posiljena …

Lažna obljuba

Dvanajst dni pred plebiscitom, 28. septembra, je koroški deželni zbor sprejel slovesno izjavo, »da hoče čuvati nad jezikovnimi in narodnimi posebnostmi slovenskih Korošcev zdaj in v vseh bodočih časih«. Mnogi Slovenci so tej obljubi verjeli in glasovali za Avstrijo. Izjavo z naslovom »Koroški Slovenci!, ki je bila prav tako natisnjena na letaku, je vredno navesti v celoti. »Kranjci vam pravijo, da boste prišli ob jezik in narodnost, če glasujete za Avstrijo. To je laž! Na Koroškem boste lahko kakor do sedaj v miru živeli ter svoj jezik (špraho) in svojo šolo obdržali. Koroški deželni zbor je v svoji 66. seji dne 28. septembra 1920 l. enoglasno sklenil, da bo 'glavno načelo bodoče deželne politike sprava in pravičnost'. 'Deželni zbor izjavlja torej – v svesti si odgovornosti – v imenu po njem zastopanega ljudstva, da hoče čuvati nad jezikovnimi in narodnimi posebnostmi slovenskih Korošcev zdaj in v vseh bodočih časih in da bode skrbel za njih duševno in gospodarsko povzdigo ravno tako, kakor za ono nemških prebivalcev. Podrobni načrt, kako izvesti ta načela, se bo po zopetni združitvi izdelal sporazumno z zastopniki koroških Slovencev.' Ta slovesna obljuba ščiti vse koroške Slovence! Zato glasujte 10. octobra za nedeljeno, svobodno Koroško z zeleno glasovnico in raztrgajte belo!«

Kakšna laž! Kaj s Slovenci v resnici nameravajo, je napovedal tedanji deželni upravitelj dr. Arthur Lemisch že na seji istega koroškega deželnega zbora, 25. novembra 1920. »Samo obdobje enega človeškega življenja imamo časa, da te zapeljance pripeljemo nazaj h koroštvu; v času ene generacije moramo dovršiti vzgojno delo. Opraviti ga ne bodo mogle oblasti in vlade, za to bo moralo poskrbeti koroško ljudstvo samo; dom, šola in cerkev bodo morali sodelovati pri zdravljenju. Kar more storiti javna uprava v zvezi s šolo, bo storila, čeprav bo upoštevala z mirovno pogodbo zaščiteno manjšino. Kar pa more cerkev prispevati k očiščevanju javnega duha in k temu, da nas reši protikoroškega mišljenja, ki je prizadejalo deželi tako neozdravljive rane, za to mora poskrbeti cerkvena oblast sama, mi lahko le svetujemo in pomagamo. Kultura nemškega ljudstva je Koroško napravila za južno mejo. Naj kultura srednje Evrope nasproti južni hiperkulturi pripomore, da bo Koroška ostala nerazdeljena. Z nemško kulturo in koroško domačnostjo hočemo, če bosta šola in cerkev storili svoje, v času enega človeškega življenja dovršiti zastavljeno delo.« In so ga opravili, a ne samo v navedenih vzgojnih ustanovah, glavno delo sta opravila koroški Heimatdienst in poznejša nacistična država v letih 1938-1945. Opravili so ga in ga še opravljajo, a k sreči ga (še) niso povsem dovršili.

Kako naprej?

Zdaj je vprašanje, kako naj se tisto, kar je ostalo od slovenstva na Koroškem, okrepi in oživi ali celo vstane od mrtvih? To sicer ni predmet tega zapisa. O tem je govoril dr. Valentin Inzko, novi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, v svojem imenitnem govoru ob 90-letnici plebiscita. To besedilo je odlično gradivo za prihodnjo razpravo in delo. Tu pa se še enkrat ozremo nazaj. Videli smo, kako so se naši rojaki na Koroškem v svojem shizofrenem položaju pustili zapeljati od lažne obljube. Pozneje se jim je godilo tako, kot so mi pripovedovali nekateri od njih. Pretresljivo je to, da so mnogi tudi v času najhujšega raznarodovalnega pritiska pod Hitlerjem vztrajali v svoji kulturi in jeziku, če ne javno pa doma in na skrivaj. Vdala se je šele generacija po drugi svetovni vojni, ne toliko pod pritiskom, ampak iz nekakšnih »pragmatičnih« razlogov – čemu vztrajati pri jeziku, s katerim nikamor ne prideš, pri čigar javni rabi imaš samo težave?! In so ga začeli opuščati, ne le v javni, ampak tudi v zasebni, družinski rabi. Hkrati pa, kolikor vem, še vedno veliko od teh ljudi, ki slovensko ne govori, jezik svojih staršev in starih staršev še vedno razume. V novem, evropskem vzdušju, ki počasi zajema tudi hajmatdinstovsko Koroško, bi lahko spet postali dvojezični. Ne zaradi pragmatičnih razlogov, ampak zaradi kulture, ki človeka bogati. Dvojezični napisi pred izbranimi kraji na Koroškem, ki naj bi v prihodnosti ne bili več kamen spotike, bodo imeli pravi smisel le, če bodo v njih živeli dvojezični ljudje. Ne več Nemci ali Slovenci, temveč Korošci, ki govorijo ali vsaj razumejo oba jezika, nemškega in slovenskega.