Umetnosti kot geološke plasti

V Bežigrajski galeriji v Ljubljani je ta teden še na ogled razstava Od skice do lutke Lutkovnega gledališča Nebo iz Kranja, na kateri svoje lutkovne kreacije predstavlja Andrej Štular, sicer ustvarjalec na različnih umetniških področjih, od fotografije, videa do stripa, grafike, lutkovne igre ...

V Bežigrajski galeriji trenutno razstavljate lutke, ki ste jih ustvarili za Lutkovno gledališče Nebo, v katerem delujete …

»Razstava spada v sklop razstav Od skice do lutke, ki jih v zadnjih letih pripravljajo v Bežigrajski galeriji, in na katerih se pojavljajo lutkovna gledališča z neko posebno poetiko oziroma posamezni avtorji, ki delajo za njih. Tokrat je na vrsto prišlo Lutkovno gledališče Nebo, v katerem kot oblikovalec in animator delujem od vsega začetka, to je skoraj deset let. Gre za kar obsežen opus v glavnem mojih kreacij, pri nekaterih pa sta sodelovali tudi Petra Stare in Mojca Osojnik. Lutkarstvo je še posebej v našem gledališču zastavljeno kot timsko delo, tudi pri ustvarjanju likovne podobe in odločitvah, kakšno tehnologijo lutk bomo uporabili. Končna izdelava pa je največkrat moje delo.«

Lutke katerih predstav ste tokrat postavili na ogled?

»Na razstavi sem želel prikazati predvsem likovne razsežnosti in različne tehnike, v katerih so izdelane lutke, s tem pa raznolikost materialov, iz katerih so te narejene. Lutkovna predstava za odrasle Soba je bila naša prva produkcija, ki nas je v bistvu lansirala na lutkovno prizorišče in je kot pravi festivalski hit še vedno živa. Z njo smo obredli že festivale po Sloveniji, Turčiji, Avstriji, Hrvaški, Avstraliji, na Poljskem, v Nemčiji … Gre za ročne oziroma prstne lutke iz gline. Tu so nošene lutke skoraj naravne velikosti iz eksperimentalne predstave Mesto, osrednje mesto sem namenil marionetam iz Zgodbe o Prešernu, kot tip indonezijskih lutk pa so tiste iz predstave Krilčica. Klasične ročne lutke so iz predstave Saj ni res, pa je, te iz Ostržka pa so marionete in namizne lesene lutke. Konkretno so prikazane tudi ploskovite lutke iz predstave To je Ernest.«

Zadnji čas vas lutkarstvo najbolj okupira, pa vendar, dolga leta ste svojo likovno in izrazno ustvarjalnost gradili na različnih umetniških področjih …

»Drži, a se še vedno najbolje počutim v koži likovnika. Umetniška področja, na katerih ustvarjam, so se vseskozi nekako plastila drug na drugega in če pogledam nazaj, je vse to moje delovanje videti kot geološki prerez zemlje. Kot srednješolcu mi je bila zelo pomembna muzika, sodeloval sem v skupini Radostna destrukcija in v performance skupini Železteater. Veliko sem se ukvarjal s fotografijo, največkrat eksperimentiral tako na terenu kot v temnici, uporabljal neobičajne postopke … Fotografijam sem želel dodati neko naracijo, zapisati z njimi neko zgodbo. Začel sem delati kolaže, foto stripe in pri tem spoznal, da neko zgodbo lahko predstavim z nenavadnimi likovnimi sredstvi. Eno od teh je bil zagotovo strip, s pomočjo katerega sem se lahko izražal tudi literarno. Pomembno je bilo moje srečanje z ekipo Stripburgerja v drugi polovici devetdesetih let in to sodelovanje in prijateljstvo traja že skoraj petnajst let. Predvsem mi je všeč, da nam je prepuščena popolna avtorska svoboda in je edino merilo kakovost. Izšla sta tudi dva albuma stripov Lustri in Kompost. Elemente stripa in drugih vizualnih umetnosti, s katerimi sem se in se še ukvarjam, na neki način vseskozi prenašam tudi v lutkarstvo. Najbolj nenavaden izlet v umetnost so filmi, saj sem posnel več eksperimentalnih filmov in prejel marsikakšno nagrado za njih. Zadnje čase uživam tudi pri postavljanju ambientalnih postavitev, kjer vse te moje umetnosti na neki način prepletam med seboj.«

Ena izmed vaših obsesij, če temu lahko tako rečemo, je bil nedvomno naš največji pesnik dr. France Prešeren. Tudi z njim ste se ukvarjali na različnih področjih …

»Pravzaprav gre za trilogijo. Prvi je bil strip z naslovom France, sledil je film dr. Fig, nekakšna kombinacija videa in posnetkov s super osem kamero, tretja pa je bila lutkovna predstava Zgodba o Francetu. Prvo, kar me je pritegnilo pri njem, je njegova poezija kot nekaj najvišjega, kar premore slovenska kultura, predvsem pa me je inspirirala aktualnost njegove poezije in življenja tudi za današnji čas. Vsi njegovi problemi, kot so vera, eksistenca, odnos do žensk, do denarja, samodestruktivnost, so tudi aktualni problemi sodobnega človeka. Drugo je njegova misteriozna podoba, ki je ni. Vse njegove podobe so bile narejene po spominu in zato je zame le-ta še večji izziv. Tretje je njegovo življenje, na eni strani uradna suhoparna verzija zlatega dečka, šolarja, študenta, pravnika in druga verzija, njegova dejanska bitka skozi življenje, ki je bila »baje« bolj kot ne zelo kontroverzna. Rad bi še naredil predstavitev Prešerna in njegovega življenja za otroke, za mladino in sicer skozi strip. Ne, Prešeren še ni umrl.«

Kaj je trenutno v središču vašega umetniškega delovanja?

»Pripravljam solistično lutkovno predstavo, katere premiera bo še letos. Rišem človeški lik, ki bo eden od dveh, ki bosta razpisana v letošnjem Mednarodnem otroškem natečaju Živel strip. Spomladi bo izšel tudi album na to temo. Sicer pa se bom v prihodnjih dneh predvsem angažiral s selitvijo ateljeja, kjer so konec koncev shranjene tudi vse te lutke, ki so na ogled na tej aktualni razstavi. Drugo leto nas čaka tudi pregledna razstava ob 10-letnici LG Nebo v Kranju.«