Po Špartatlonu še v Ljubljano

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / torek, 19. oktober 2010 / 06:00

Ultramaraton od Aten do Šparte je za številne tekače izziv, ki ga je do letošnjega septembra od Slovencev uspelo premagati le Dušanu Mravljetu. Podvig je nato 25. septembra uspel tudi Škofjeločanu Lojzetu Primožiču, ki seveda konec tedna ne bo manjkal na Ljubljanskem maratonu.

Preteči 246 kilometrov v enem kosu je zagotovo preizkušnja, za katero morate imeti dovolj poguma, da sploh razmišljate o tem, da bi se je lotili?

»Špartatlon med ultra tekači zagotovo velja za največjega in odkar sem slišal za ta epski tek, sem si želel, da poizkusim. Po lanski udeležbi na finalu Ironmana na Havajih sem malce izgubil voljo do triatlona. Veliko manjših vzrokov je bilo, predvsem pa me je močno vleklo v ultra tek. Seveda sem moral najprej spremeniti način treninga, opustiti ostale športe, močno povečati količino in način pretečenih kilometrov in se najprej preizkusiti na nekaj »lažjih« ultra tekih. Izpolniti sem moral dokaj visoko postavljeno normo za prijavo na Špartatlon, poslati prijavnico, potem pa sem čakal in upal, da bo odgovor iz Aten pozitiven. Ko sem kmalu po pretečenem Ultra Balatonu prejel pošto s štartno številko 283, sem še bolj zagrizel v trening in razmišljal le še o tem teku. Najmlajši sin mi je rekel: »Ati, pa saj si film o Špartatlonu gledal že vsaj petdesetkrat!« Vendar mislim, da lahko uspeš le s popolno koncentracijo na takšno tekmo. Špartatlon je ekstremen, je drug svet in če ga vzameš z rezervo, cilja ne boš videl.«

Kljub temu da se Špartatlona lotijo le odlični tekači, jih kar dve tretjini na poti odstopi. Ste tudi vi imeli krizo?

»To, da dve tretjini tekačev odstopi, je normalno, proga je zahtevna, poškodbe so neizogibne, krizne trenutke pa ima vsak tekač. Razlika je le v tem, da gremo eni težje, drugi lažje prek njih. Dobra fizična priprava je sicer zelo pomembna, vendar le eden od dejavnikov, ki te pripeljejo do kipa boga Leonidisa v Šparti. »Čista glava« je odločilna, brez nje je vse drugo nepomembno. Če obstaja le kanček dvoma, ti zagotovo ne bo uspelo. Poleg tega je pomembna ekipa, ki te spremlja. V njej morajo biti pozitivni ljudje, ki te poznajo in ki jim zaupaš. O njih se premalo govori, zato bi svoj team rad vsaj malce predstavil. Edo Krnić je človek za vse, prijatelji vemo, da ni ravno ljubitelj organiziranosti, vendar pa je na tekmi dosleden, skoncentriran, kralj prepotrebne improvizacije in motivacije in brez njega si te odprave sploh ne predstavljam. Matej Medved je šofer in navigator na kaotičnih grških cestah, ki vedno najde besedo vzpodbude, Neža Mravlje pa je fizioterapevtka, maserka in Edova desna roka. Pravi zaklad izkušenj, saj je spremljala svojega očeta že na dveh Špartatlonih in številnih drugih ultra tekih. Odlična ekipa so in tukaj se jim še enkrat zahvaljujem za vse!«

Številni tekači rekreativci, še bolj pa tisti, ki jih tek kaj prida ne zanima, si postavljajo vprašanja, kako zdržati tako dolgo brez spanja, z malo hrane,… Kako ostati na nogah?

»To, da ne spim, ni problem. Preveč sem osredotočen na to, da pritečem do cilja in o spanju sploh ne razmišljam. Z ekipo pripravimo tudi načrt prehranjevanja, vendar vnaprej vemo, da se mi bodo ploščice in geli uprli in da bomo improvizirali. V drugem delu Špartatlona sem večinoma »živel« od coca-cole, vode in mlečnega riža, ki so ga ponujali na okrepčevalnicah. Te so v Grčiji odlično založene, ljudje so prijazni, če si ti prijazen z njimi. Nosijo te po rokah, saj cenijo to, da si prišel na to težko preizkušnjo, ki slavi njihovo zgodovino le zaradi časti, da prideš v cilj, požirka vode iz reke Eurotas in oljčnega venca.«

Razen Dušanu Mravljetu do letos nobenemu Slovencu ni uspelo preteči Špartatlona, čeprav jih je poskušalo že kar nekaj. Letos sta za vami v cilj prišla še dva?

»Poleg vsega, kar sem že omenil, je bil pomemben razlog, da smo kar trije Slovenci letos prišli do cilja, tudi dobra logistična priprava na tekmo, ki smo jo skupaj usklajevali, si pomagali s podatki, z nasveti nam je ogromno pomagal tudi Dušan, ki je legenda Špartatlona in večjih presenečenj na progi ni bilo.«

Od Špartalona ni še niti mesec dni, gotovo pa že razmišljate o novih tekaških podvigih, morda tudi o bližnjem Ljubljanskem maratonu?

»Na 'Ljubljanca' bom zagotovo šel, vendar bolj zaradi druženja in zabave, saj še nisem povsem regeneriran. Greh ga bi bilo zamuditi, saj je to največji tekaški dogodek v Sloveniji. Glede načrtov za vnaprej pa je edini resni plan za prihodnje leto ponovitev udeležbe in morebitno izboljšanje rezultata na Špartatlonu, v spomladanskem delu pa bom predvsem za trening odtekel nekaj maratonov, morda katerega od tekov na 100 kilometrov v bližini, željo pa imam preizkusiti se na kakšni zahtevnejši večdnevni dirki. Če bom le zdrav, mi izzivov zagotovo ne bo zmanjkalo.«