Župan: kakšen naj bo?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. oktober 2010 / 06:00

Volitve so in niso za nami. Večino županov smo izvolili, preostale še bomo. Ko sem zadnjič tem volitvam na rob napisal kolumno v Moji Gorenjski (Volitve in ljubezen), se je nanjo odzvala tudi gospa Vida Košmelj, zdravnica porodničarka, ki jo poznajo številne Gorenjke, saj je dolga leta delala v kranjski porodnišnici. Živi v Kranju, v pokoju, doma pa je iz Železnikov, iz rodbine Košmeljevih, ki je tam ena najstarejših in je v letih na prehodu iz 19. v 20. stoletje dala tudi dva župana. Ko je bila še otrok, je poslušala starejše, ki so se pogovarjali o teh rečeh, tudi o tem, kakšen je moral biti župan v starih avstrijskih časih, od Marije Terezije do Franca Jožefa. »Župan mora biti domačin! Imeti mora veliko prostorno hišo. Zahtevali so spoštovano, ugledno in premožno osebo, ki z nikomer ni sprta. Revne prebivalce mora osebno materialno podpirati in jim z nasveti lajšati njihove težave. Mora biti pismen, to je znanje nemščine in pisave gotice. Tajnikov niso poznali. Celo življenje ne sme imeti nobene pripombe o nemoralnem obnašanju. Z vsem svojim premoženjem mora garantirati za morebitno oškodovanje občine …« To, kar ste prebrali, mi je doktorica Košmeljeva napisala v pismu. »Mogoče sem še kaj pozabila. Čudila sem se samo dejstvu, da mora kandidat imeti veliko hišo. Razložili so mi, da razen mestnih občin, ki so imele magistrate, nobena podeželska občina ni imela svoje stavbe. Zato so vso administracijo hranili doma …«

Zdaj pa pomislite, kako bi bilo, če bi te zahteve veljale še danes? Saj sploh ne bi imeli županov! Poglejmo kar po vrsti. Župan mora tudi danes biti domačin oziroma imeti stalno bivališče v domači občini, to je najmanj, kar je potrebno. Da bi uradoval kar v svoji hiši – to je danes nepredstavljivo; tudi sam bi imel slab občutek, če bi moral k županu, ki bi bil trgovec ali gostilničar in bi moral potem – če bi hotel, da me usliši – v njegovi štacuni še kaj kupiti in v gostilni kaj popiti; tega Košmeljeva ne omenja, vem pa iz drugih virov, da je bilo tako. No, res pa je, da so bili stroški poslovanja občine brez lastnih prostorov in uslužbencev bistveno nižji. A to je bilo v časih, ko se je tudi sicer manj administriralo; v EU, ki je izrazito birokratska tvorba, brez tega ne gre; kdor se je kdaj prijavljal na kak evropski razpis, ve, kakšna grozljivka je to, še zlasti, če je denar tudi dejansko dobil, ker potem dobiš še kontrolo. Danes ni nujno, da je župan premožen, tudi revežev ni dolžan podpirati iz svojega žepa. Kolikor vem, je v ZDA premožnost bistvena in velja za vse politike, tudi za predsednika. Človek, ki gre v politiko, mora biti bogat – to namreč omogoča njegovo finančno neodvisnost in tak človek je manj dovzeten za razne pritiske, klientelizem, korupcijo, lobistična nadlegovanja in podobne reči. No, možnost, da za župana kandidira vsak, je v sodobni demokraciji vredna več od premožnosti in finančne neodvisnosti zgolj nekaterih. Osebna finančna soodgovornost za poslovanje občine je načelno sprejemljiva, v praksi pa neuresničljiva, ravno zaradi premajhnega premoženja nekaterih županov; sicer pa pri nas zaradi kraje nekdanje »družbene« in sedanje javne lastnine itak nikogar ne preganjajo … In tako pridemo naposled do merila, ki bi moralo veljati še danes, ker ni materialne, ampak moralne narave: spoštovana in ugledna oseba, »ki z nikomer ni sprta«, »celo življenje ne sme imeti nobene pripombe o nemoralnem obnašanju«. Hvala bogu, da imamo župane, ki slej ko prej ustrezajo temu visokemu merilu. Imamo pa tudi občinske prvake druge sorte, saj veste katere, brez da jih imenujem …