Šepetalnica za veter (17)

Pa ni bil pogled na gore edino, kar je začelo prinašati mir v Vasilijevo notranjost. Niti to ni bil že tretji kozarec pijače, ki bi ga drugače prej razdražil, kot pomiril. Ko je v sebi brskal za razlogom, ga je nazadnje našel v dejstvu, da je daleč stran od doma, razdalja je pomenila, da je svet, ki je še včeraj pritiskal nanj s svojimi bremeni, izginjal nekje v daljavi. Še najnovejše vesti o kakšnih korupcijskih aferah ali mafijskih intrigah, za katere je vedel, ne da bi povprašal po domačih novicah, so izgubljale svojo težo in s tem zahtevo po razkrinkavanju ali vsaj opozorilu v časopisnem članku. Nekakšna vseenost se je naselila v njem, izpodrivala vest angažiranega novinarja, ki je leto za letom vzgibe svojega delovanja poganjal z iskanjem resnice, gradil svojo zagnanost in optimizem na prepričanju, da je človeška zgodovina pač zgodovina nenehnega boja med dobrim in zlim. In če bo na koncu civilizacije samo en človek vihtel zastavo etike in morale, potem tudi njegovo življenje ni bilo zaman. Kajti kljub vsemu bo nazadnje ostalo veliko nosilcev svetlobe, in prav zaradi njih se bo po razblinjenju planeta na drugem koncu vesolja prižgala nova zvezda. Takšna razlaga bi sicer morala biti v nasprotju z Vasilijevim bivšim komunističnim pedigrejem, a saj je ne nazadnje veroval v nekdanje ideale tudi zaradi utopičnih sanj o pravični družbi. Mogoče sem začel izgubljati zadnje ostanke iluzij, si je rekel, ko je zapustil gostišče in se podal na kratek sprehod. Težko bi tiste minute do srečanja s Katarino zapolnil s čemenjem v sobi in strmel v prazno. To je dovolj dolgo počel doma, zdaj lahko obudi nekaj od športnega duha, ni ga v otroštvu njegov ded zaman preganjal z utrudljivimi telovadnimi vajami. Še kot bolehen starec je ležeč na postelji s hripavim glasom štel od ena do sto, medtem ko se je Vasilij mučil s sklecami, počepi in poskakovanjem na mestu. Zdravo telo in zdrav duh sta sodila skupaj, otroci, ki že v otroštvu skusijo nekaj od špartanske vzgoje, se kasneje v življenju izkažejo za trdožive borce, red in disciplina nista še nikomur obžrla duše, čeprav so kakšna pravila, otrokom tako pogosto nerazumna, znala zatreti prenekateri nežen vzgib duše. Ali je ostalo potem sploh kaj prostora za sanje, se je prvič povprašal Vasilij, ko je nenadoma stopil iz blatne ceste na pobeljeno planjavo in vanjo utrl svežo gaz. Ko bi bilo vedno tako lahko utirati nove poti, sneg se voljno vdaja, lahno škripanje prihaja do Vasilija kot slavnostna godba, pozdrav njegovim mislim, ki napovedujejo zmagovita dejanja. Pa saj se ne sooča prvič s to mirno vznesenostjo, samo ponavadi ji je rok trajanja potekel kot hitro pokvarljivi hrani, zdaj pa z vsakim korakom navdušenje v njem raste, da kar hodi gori in doli po snegu in nevede s stopinjami oblikuje vzorec. Zadnji del nastajajoče podobe je Vasilij skoraj pretekel, zdelo se mu je, da se bojuje z belim sovražnikom, hej, ded, je zakričal v belino, si tudi ti tako dvigoval noge, kadar je namedlo snega, da ste morali izdolbsti pot. Njegovo kričanje je suho odjeknilo, brezodmevnost je zaključila tacanje po snegu, ko se je Vasilij spravil nazaj na cesto, odkolovratil dalje in se začel počasi vzpenjati v hrib. Ko se je čez čas ustavil in se ozrl čez ramo, je na zasneženem polju pod sabo končno prepoznal podobo. Prekleto, je komaj slišno zašepetal. S svojimi stopinjami je v sneg odtisnil zvezdo. (se nadaljuje)