V svetu tišine

Največji problem gluhih in naglušnih je komunikacijska ovira. Pogosto odrinjeni na rob družbe nimajo niti statusa invalidnih oseb. Boris Horvat - Tihi, predsednik Društva Auris, je opozoril: "Radi bi delali, pa ne dobijo priložnosti."

Koliko je ovir, s katerimi se gluhi in naglušni srečujete v vsakdanjem življenju?

»Nešteto, če človek želi biti uspešen v službi in v družbi. Že če fant želi dobiti lepo punco, mora znati poslušati in dobro govoriti. Tega gluhi nimajo. Komunikacijska ovira se kaže na vsakem koraku, na pošti, občini, v zdravstvenem domu, v šoli, na sodišču. Bom povedal tipičen primer. V čakalnici zdravstvenega doma paciente kličejo preko zvočnika. Gluh čaka in čaka, ker ne sliši, da je na vrsti … Še daleč smo za razvitim svetom. Gluhota v ameriškem izobraževalnem sistemu ni nobena ovira in gluh študent takoj dobi ustrezno pomoč, v Sloveniji pa je ne, kljub temu da je znakovni jezik zakonsko priznana pravica gluhih ljudi. Šele na posredovanje varuhinje človekovih pravic so nekatere fakultete le priznale pravico gluhim do tolmača, a je to tako redko, da večina študentov že po prvem oziroma drugem letniku obupa nad študijem.

Bilo bi na primer idealno, da bi bili zaposleni na neki občini, upravni enoti, sodišču seznanjeni z načinom komunikacije gluhih in naglušnih.«

Kako hitra je pomoč že najmlajšim s prirojeno naglušnostjo ali gluhostjo?

»Že v porodnišnici ugotavljajo pri novorojencih, ali slišijo ali ne, vendar pa so na koncu vedno starši tisti, ki se odločajo o nadaljnjih postopkih. Gledano strogo medicinsko pa je v pomoč polžev vsadek, ki ga zdravniki z operativnim posegom vstavijo v možgansko skorjo. Priporočajo ga manjšim otrokom, ki se še učijo govoriti, za starejšega človeka pa je lahko to kar šok. Ljudje s polževim vsadkom se na primer ne morejo ukvarjati s športom oziroma si morajo pri športu zaščititi glavo, kajti če se udari v predel, kjer ima polžev vsadek, lobanja lahko poči. Meni je veliko enostavneje sneti slušni aparat. Z vsadkom si nekje vmes, nisi pri tistih, ki dobro slišijo, in nisi pri gluhih. Polžev vsadek ni idealna rešitev, odločitev je posameznikova. Je pa prav gotovo začetek, znanost pa tudi hitro napreduje.«

Kakšna je integracija gluhih in naglušnih otrok v redne šole?

»K pouku se še kar dobro vključujejo in jim ni treba več nujno obiskovati zavoda, problem pa ostajajo interesne dejavnosti, iz katerih so zaradi svoje invalidnosti pogosto izločeni. Status otroka s posebnimi potrebami sicer imajo, nimajo pa obveznega spremljevalca, tako da jim še največ prostovoljno pomagajo učitelji in sošolci.

V srednji šoli se pokaže razmak v znanju, gluhi oziroma naglušni so hitro potisnjeni na rob ali že čez. Komunikacijska ovira je tako velika, da že mladi postanejo zagrenjeni, osamljeni. Drugi otroci imajo tabornike, gasilce in druge krožke … gluhi pa zaradi odrinjenosti psihične težave.«

Kako je z zaposljivostjo?

»Če že dobijo službo, so te v najnižjem rangu in najslabše plačane. Ostajajo zaprti v svoj svet, tudi partnerske zveze so ponavadi gluh z gluhim. Brezposelnost je velika, tudi med mladimi. Iz lastnih izkušenj vem, da marsikateri delodajalec že zaradi naglušnosti umakne roke. Nova zakonodaja nam sicer nekaj več možnosti daje zaradi subvencij – kvot zaposlovanja (pet odstotkov od zaposlenih v podjetju naj bi bilo invalidov), ampak problem je, ker gluhi ravno zaradi te žalostne slovenske zakonodaje sploh še nimajo statusa invalidov! Imamo samo status s telesno okvaro. Na srečo pa Zakon o zaposlovanju invalidov eksplicitno navede gluhe in slepe, poleg drugih invalidov. V obravnavi je nov zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki pa gluhim in naglušnim še ne bo omogočil statusa invalidov, samo nekaj slušnih pripomočkov.«

Kako dostopni so sodobni medicinsko–tehnični pripomočki?

»Gluha populacija je edina kategorija invalidov v Sloveniji, ki s strani države nima priznanega nobenega pripomočka. Mobilna telefonija in računalniki so gluhim odprli okno v svet, kar se tiče komunikacije, a država ne sprevidi, da gluhi to zares potrebujejo. Naglušni imamo priznan samo slušni aparat. Tistim z nižjo izgubo sluha standardni aparat, ki jim ga krije zdravstvena zavarovalnica, zadošča, če je seveda pravilno nastavljen. Tisti, ki imajo težjo izgubo sluha, nad 90 odstotkov, pa največkrat potrebujejo nadstandardni aparat, ki ga je potrebno doplačevati; pošteno ter pravično bi bilo, če bi tudi tistim s težjo izgubo sluhaomogočilidostop do ustreznega slušnega aparata.Pripomočkov, ki nam bi olajšali bivanje, je veliko, ostajajo pa nedostopni zaradi cene.

V Sloveniji na primer obstaja Zavod za rehabilitacijo Soča, kjer so zajeti vsi invalidi. Gluhih seveda tam ni! Večkrat sem bil že v Soči na kakšnem predavanju, predavalnica pa ni opremljenaz nobenim pripomočkom za gluhe ali za naglušne, pa veljajo za sodoben center. Tudi v takih centrih smo odrezani. Obstaja zakonski predpis, v katerem je zapisano, da naj bi bili javni prostori (predavalnice, kulturni domovi itd.) opremljeni z indukcijsko zanko, pa tega v praksi skoraj nihče ne izvaja«

AURIS – Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko deluje že 55 let. Sedež imate na Hujah 23/a v Kranju.

»Društvo je edina ustanova na Gorenjskem, kjer se gluhi lahko družijo, kjer jim pomagajo pri najrazličnejših težavah, stiskah. Zelo dobro sodelujemo z javnimi službami (centri za socialno delo, domovi za starejše, zavodi za zaposlovanje …). Zaradi komunikacijske ovire člani s svojimi problemi prihajajo v društvo, kjer jim pomagamo navezati stik z ustreznimi strokovnimi službami. Zaposleni delavki v društvu AURIS sta tudi tolmačici za slovenski znakovni jezik. Društvo organizira poleg ostalih dejavnosti izobraževanja, kulture, športa tudi razne delavnice. S kranjske občine redno prihajajo k nam na delavnice in druge dejavnosti, ker je blizu, tisti iz bolj oddaljenih krajev pa že zaradi stroškov tega ne zmorejo. Všeč nam je, kako je ta problem rešila Ljubljana, kjer imajo njihovi občani, ki so gluhi, brezplačen javni prevoz. Društvo AURIS ima dve podružnici, na Jesenicah in v Tržiču, seveda pa marsikdaj koga obiščemo tudi na domu, če ne gre drugače.«

Invalidnost, ki se je ne vidi

Gibalno oviranega človeka takoj opazimo, da je človek gluh, pa opazimo šele, ko pridemo z njim do komunikacije. Približno deset odstotkov Slovencev ima okvaro sluha, od tega jih je okoli tisoč gluhih. Pri starejših od 60 let jih ima približno 45 odstotkov okvaro sluha. Obstajajo sodobni medicinsko–tehnični pripomočki, a so večini nedostopni zaradi visokih cen. Med gluhimi je tudi velika brezposelnost ali pa jih zaposlujejo na slabše plačanih delovnih mestih. Lahko pa, vsaj v Sloveniji, gluhi vozijo avto.

Klicni center za gluhe

V Sloveniji približno leto dni obstaja Klicni center za gluhe, ki ga je podprlo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. »Prej gluh človek ni mogel poklicati nikamor, zdaj lahko preko video povezave s pomočjo znakovnega jezika pokliče v klicni center, kjer na primer klic v sili posredujejo naprej. Problem je, ker za povezavo doma potrebuje zmogljiv računalnik, sodoben telefon, ki je zaradi cene številnim nedostopen,« opozarja Boris Horvat – Tihi, predsednik Društva AURIS.

Komunikacija z gluhimi

»Komunikacija z gluhimi je lahko zelo preprosta, če si sogovornik vzame le trenutek časa več. Na primer na pošti, banki, v zdravstvenem domuali na občini je potrebno gluhemu le počasi in razločno razložiti, saj povečini znajo razbrati povedano z odčitavanjem govorice z ust, lahko pa navodilo na kratko napišemo na list papirja. Še najmanj pomaga povzdignjen glas, saj ga gluhi tako ali tako ne sliši,« pojasni predsednik Društva AURIS - Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko.