Tople vode ni

"O, fak, ni tople vode," je bilo edino, kar sem pod tušem še lahko zinil skozi stisnjene zobe. Letni remont na toplovodu, pač.

Peljemo se torej nazaj proti središču mesta. Tu je naš Miha že bolj doma. Kot je povedal, v Kijevu, trenutno v nekem primestnem naselju na oni strani Dnepra, živi kakih deset let. Pravi, da so sanje vsakega Ukrajinca priti v Kijev, medtem ko Kijevčani takoj, ko si premorejo kupiti hišo, bežijo iz mesta, najpogosteje v manjše mesto v bližini glavnega mesta. Mogoče sem kje že napisal, a ni odveč ponoviti, Kijev ima uradno slabe tri milijone prebivalcev, ocenjujejo pa, da je ta številka vsaj pet milijonov.

Vozimo po Tolstojevi, zavijemo na Ulico Kominterne in že smo na vogalu Zhylianske ulice (bi se reklo Žiljanske), kjer je nepremičninska agencija, pri kateri se je Miha dogovoril za najem stanovanja. Že med potjo smo mu naročili stanovanje za pet oseb za tri dni, če je mogoče za okrog 50 evrov. Uletimo v pisarno, notri štiri bejbe, kaj kmalu sta »po opravkih« prišli radovednost potešit še dve. Po stenah visijo stari socrealistični plakati tipa »v službi se ne klepeta, ampak dela«, seveda iz štosa, saj socializma tudi na vzhodu Evrope uradno ni več. Ena od njih, imenoval jo bom Nataša, deluje, kot da našega Miha pozna že od prej, razloži, da imajo stanovanje za 63 evrov, ki je lepo, blizu središča mesta, malo nižje po ulici … a Miha jo kaj hitro energično prekine, da sta se pač dogovorila za 50 evrov in da smo prišli plačat in po ključe. On vztraja pri svojem, ona očitno popusti in tako v naše zadovoljstvo tudi ostane. Mogoče pa je Nataša tokrat ostala brez svoje provizije.

Kar peš smo se odpravili po ulici kakšna dva semaforja naprej pogledat, kje je stanovanje. Stolpnica iz osemdesetih let je bila na zunaj videti kar v redu, znotraj pa »bog pomagaj«. V dvigalu je zaudarjalo, kot bi nekdo v njem gojil kokoši. Vhodna vrata v blok so se odpirala na šifro. Veseli, da zadaj lahko parkiramo oba avtomobila, smo pohiteli v šesto nadstropje in bili lačni, utrujeni in primerni za pralni stroj, več kot zadovoljni s stanovanjem. Prvi se zagrebem za tuš. »Fak, ni tople vode,« je bilo edino, kar sem lahko izjavil v tistem trenutku. Kot je kasneje povedal Miloš s slovenske ambasade, tudi v njegovem stanovanju ni tople vode, ker je tisti teden potekal letni remont. Na srečo je plin v kuhinji deloval in testenine so bile prva liga. Miha je še rekel, če kaj rabimo, je v sosednji stavbi, kjer ima prostore njihova oglaševalska agencija.