Življenjski paradoksi (2)

Največja norost je ta, da želimo biti taki, kot hočejo drugi

»Največji paradoks pa je ta, da je brat, ki so ga vsi imeli za malo »zaostalega«, z lahkoto naredil dve fakulteti (istočasno), potem je odšel v tujino, kjer je na eni najbolj prestižnih univerz zagovarjal doktorat. Jaz pa, biser inteligence, sem komaj čakala, da zmečkam fakulteto, kar se je tudi zgodilo, le da ocene še zdaleč niso bile tako briljantne, kot se je od mene pričakovalo.«

Ko je prišla Katarina v svojo prvo službo, so ji, kot začetnici, naložili nalogo, da mora kuhati kavo. Nekoč so bili to posebni obredi, ko so kavopivci vsaj trikrat v dopoldnevu zahtevali svoje pravice in veljal je nenapisan zakon, da jih pri tem ne sme motiti niti tretja svetovna vojna.

»Zaradi občasnega jemanja pomirjeval sem se kavi izogibala in zato je nisem skoraj nikoli kuhala. Lahko si le predstavljate, v kakšnem šoku sem bila, zlasti potem, ko mi je kolegica nagnala v kosti še dodaten strah, češ da lahko službo tudi izgubim, če določeni osebki s kavo ne bodo zadovoljni. Sanjalo se mi ni, da se je šalila, njena grožnja je v meni naredila pravi kaos. Obe roki sta se mi tresli, kot ne bi bili moji. Komaj da sem prinesla prvi pladenj na mizo, ko se nekdo obrne, me pogleda in se na ves glas zasmeji. Mislila sem, da se meni, roki sta mi odpovedali poslušnost in vse je zletelo po tleh, kjer je bil pariško moder tapison. Mislila sem, da me bo pobralo od vsega hudega. Eden od moških je skočil pokonci, me prijel, kajti malo je manjkalo, pa bi se sesedla na tla, drugi je poklical snažilko in prej, preden sem prišla k sebi, je bilo že vse počiščeno. Kavo sem sicer še kdaj skuhala, a zmeraj me je bilo strah, da se bo kaj podobnega še kdaj ponovilo,« je pripovedovala Katarina.

Najhuje je bilo, ker je čez čas ena od prisotnih sodelavk o dogodku pokramljala z njeno mamo, ki pa ni in ni mogla razumeti, da hči, v katero je »vložila vse, kar je lahko«, dela njej in družini tako sramoto …

Katarina je zelo pogosto menjala službe. To si je lahko privoščila, saj so bili profili z njeno izobrazbo zelo iskani.

Nekoč je bila odgovorna za nek projekt, vreden je bil več kot 100 tisoč evrov, sredstva zanj pa so dobili tudi iz evropskih skladov.

»Da smo zamujali, je bila deloma tudi moja krivda, saj sem želela, da je bilo vse, kar smo naredili, popolno. Manjkalo mi je tudi kadra, da bi dobila zunanje sodelavce, pa nisem dobila pristanka. Iz dneva v dan sem postajala bolj nervozna, vsi so mi zatrjevali, da garajo kot norci, v bistvu pa so počeli vse kaj drugega, kot da bi »garali.« Nasploh sem se z leti naučila, da mnogim pomeni garanje že to, da dvakrat več dvignejo rit s stola, kot se jim zdi potrebno. Imela sem več kot sto nadur, pa še tedaj, ko sem bila doma, nisem skoraj nič spala. Seveda se je potem zgodilo neizogibno. Zamujali smo in grozilo nam je, da bomo morali evropska sredstva vrniti. Vsi »garači« so se, v bojazni za svoje stolčke, obrnili proti meni, ki sem prišla zadnja. Ko je šlo najbolj na nož, sem se počila še s šefom, še danes ne vem, kje sem imela toliko moči, da sem mu vrgla v obraz, da bi bilo vse drugače, če ne bi pri projektu sedelo pol njegove žlahte, eden od njih je imel celo glasbeno akademijo, mi pa smo morali odločati o ekonomskih dobrinah. Nekako smo vseeno prišli skozi, verjetno zato, ker so se nadrejeni zganili, kljub temu pa sem samo izvedbo čutila kot svoj osebni poraz, zato sem se prej, preden bi me še kdo utegnil kritizirati, umaknila,« pojasnjuje razloge za še enega od svojih umikov Katarina.

Ni bila več rosno mlada, ko je srečala Roberta, bil je eden od mladih strokovnjakov, s katerim je občasno sodelovala. Tudi on je večino časa preživel v službi in za računalnikom, ni imel kakšne posebne socialne mreže - tako kot ona ne. Ogledala sta si dve ali tri operne predstave v Cankarjevem domu, malo pred novim letom pa sta šla tudi na koncert Vlada Kreslina.

»Ne vem, kaj nama je bilo, povabil me je k sebi, medtem ko sva sedela na kavču, me je objel okoli vratu. V tistem trenutku, ko me je želel poljubiti, sem dobila občutek, kot da me je nekdo zagrabil za vrat, kajti nisem mogla več dihati. Lovila sem sapo, pozneje mi je rekel, da sem bila že vsa modra okoli ustnic, hlastala sem kot riba na suhem in ko sem končno prišla k sebi, je Robert stal pred menoj in me gledal, kot bi padla z Marsa. Njegova naklonjenost do mene se je tako končala veliko prej, preden se je sploh začela. Seveda sem šla naslednji dan k zdravniku, dobila sem apaurine, rečeno pa mi je bilo, da to, kar se mi je zgodilo, ni nič takega, da se to pogosto dogaja ljudem, ki so čustveno nestabilni.

Katarina je doživela še številne padce, preden se je odločila in poiskala strokovno pomoč.

»Zdravnica, pri kateri sem bila, mi je prijazno razložila, da ima vsak človek svoje meje, preko katerih ne sme, ker se lahko zlomi. Krivdo za mojo lastno izgorelost je pripisala dejstvu, da sem preveč zavzeta in odgovorna. Mogoče celo upam, da me bodo drugi videli pridno in odgovorno in me bodo zato imeli radi, kar bi nadomestilo tisto, česar mi v otroštvu ni bilo dano? Ni lahko živeti pod stalnim pritiskom, nikoli ne vem, kdaj me bo lastno nezavedno telo pustilo na cedilu. Ne, ne, da ne bo kdo mislil, da sem videti, kot bi mi kaj manjkalo. Sploh ne. Delujem povsem normalno, rada se družim, prijateljujem s pozitivno naravnanimi ljudmi. Edina uganka je moja psiha, podzavest, duša, ne vem, kako naj vse skupaj imenujem, ker nikoli ne vem, kdaj me bo pustila na cedilu. Poskušam živeti mirno življenje, vendar moram obiskovati mamo, hoditi v službo … In začaran krog je tako sklenjen …« (konec)