Striporeki

V zadnjih mesecih in letih se mi zdi imenitno, ko opazujem, kako se umetniki, ki se po svojem rodu ali kraju prebivanja navezujejo na Poljansko dolino, vse bolj uveljavljajo tudi na nacionalni umetniški sceni.

Kipar Metod Frlic ustvarja v svojem ateljeju v nekdanji šoli v Malenskem Vrhu, živi v Ljubljani, kjer uči tudi na Akademiji za likovno umetnost, nase pa opozarja predvsem z odmevnimi deli na več koncih Slovenije. Slikarka in ilustratorka Maja Šubic živi in ustvarja v Škofji Loki, da je njen rod poljanski, pa ni treba posebej poudarjati. Kar je Frlic v kiparstvu in Maja Šubic v ilustraciji, je Iztok Sitar, po rodu Poljanec, v stripu. Imenovani trije so najvidnejši likovniki. Pesniku Janezu Ramovešu iz Suše pod Blegošem, ki piše v poljanskem narečju, je letošnjo zbirko Čreda izdala Cankarjeva založba in upam si zatrditi, da se je z njo uvrstil v vrhnji del slovenske pesniške piramide. Pisatelj Gojmir Polajnar, ki je najmočnejši v kratki prozi, je izdal več knjig, je nedavno snel masko umetniškega imena in pokazalo se je, da je v resnici Boris Pintar, doma iz Poljan nad Škofjo Loko, živi v Ljubljani. Poljanec je tudi doktor Andrej Šubic, zdravnik v Škofji Loki; pri založbi Modrijan, ki jo v Ljubljani uspešno vodi Poljanec Branimir Nešović, je spomladi izšla Šarucova sliva, njegova dramatizacija Tavčarjeve zgodbe v poljanščini; ravno v dneh, ko tole pišem, sem prejel njegovo vabilo na oktobrsko predpremiero igre Duohtar kar tok, njegovo priredbo Molierovega Zdravnika po sili, spet v poljanščini … Imenovani imajo poleg geografskega porekla skupno še nekaj; s še nekaterimi vrstniki so se 20. aprila 1986 v stari poljanski šoli predstavili na srečanju z obetavnim naslovom: Umetnost mladih Poljanske doline. Takrat so bili mladi in nadebudni, četrt stoletja pozneje so uveljavljeni umetniki.

Striparja Iztoka Sitarja v našem časopisu ni treba na novo predstavljati, njegov Jaka Pokora nas spremlja že vrsto let iz številke v številko. Predstaviti želimo njegovo novo knjigo Striporeki, ki je izšla pri ljubljansko-poljanski založbi Modrijan. Njen podnaslov Pregovori in reki v sliki sporoča, da gre za Sitarjevo striparsko upodobitev te snovi. Ideja za projekt se mu je porodila med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli pri imenovani založbi. »V Striporekih, ki vsebujejo petdeset pregovorov, se avtor predstavi kot izrazit karikaturist, s potencirano nasekano linijo, precej deformiranimi liki ter šaljivimi besedami, s katerimi hudomušno komentira ljudske modrosti. V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev. Slikovite parodije odslikavajo vedenje homo sapiensa v kočljivih življenjskih situacijah, z večjimi ali manjšimi zadregami, nerodnostmi, v katerih si lahko pomaga z modrimi pregovori ali pa jih preprosto izigra. Prevladuje situacijski humor, ob katerem nam pridejo na misel dogodivščine Pavlihe, Butalcev, Kerempuha, Nebelspalterja, Eulenspiegla ali dobrega vojaka Švejka pa tudi opice in pračloveka, ki sta v svoji fiziognomiji in vedenju podobna smešnim stripovskim akterjem.« Tako je zapisal likovni umetnik in publicist Stane Jagodič, v spremni besedi, v kateri Sitarja označi za »ironičnega komentatorja, provokatorja in reformatorja«.

Jagodič Sitarja uvrsti, kamor sodi, »v sam vrh slovenskega stripa«. »Če se je večina slovenskih striparjev izražala oziroma se še izraža z bolj ali manj zašiljenim peresom ali flomastrom, se Iztok Sitar od njih razlikuje v tem, da se poslužuje čopiča, izpoveduje s sproščeno slikarsko potezo in je tudi zaradi tega hitro prepoznaven avtor. Njegove lazurno kolorirane risbe delujejo harmonično, plemenito, kar ni značilno za tiste striparje, ki nadaljujejo živobarvno, kričavo diznijevsko tradicijo. Glede forme oziroma volumnov imajo njegovi liki, predmeti tudi monumentalen kiparski učinek. Figure, obrazi so predstavljeni s skrajno poenostavljenimi potezami, vendar kljub temu izražajo bistveno psihološko-duhovno stanje, ki je potrebo za dramatično ali komično zgodbo. Na prvi pogled se zdijo robustni, vendar ko jih pazljiveje premotrimo, ugotovimo, da gre za rafinirano sozvočje likovnih elementov, ki tvorijo deformiran oziroma karikiran izraz upodobljencev in predmetnosti … Sitar pripada angažiranim ustvarjalcem s satiričnim nabojem, ki večkrat izzveni kot Goyev ali Munchov krik proti nasilju, šovinizmu, licemerstvu, intrigi, nemorali, skratka proti družbenopolitičnim anomalijam. Je neizprosen, kontroverzen borec proti dogmatizmu skrajne desnice in tudi skrajne levice. S srhljivim črnim humorjem razgalja pojave kolaboracije, zadrtega klerikalizma, perverznega liberalizma, ki sta v nasprotju s pristno vero in etičnimi vrednotami. Odkrito in drzno prodira tudi v pore izrojenega življenja s pojavi pornografije, pedofilije, sadizma in sodomije.«