"Proletarci", posédite se!

Da so se časi res spremenili, se vidi tudi v stavkah. V našem kolektivnem spominu je še vedno vpisano, da so včasih stavkali tisti, ki niso bili le slabo plačani, ampak tudi zatirani ali vsaj podcenjevani. Danes pa stavkajo največkrat tisti, ki jim gre razmeroma dobro, hočejo pa – upravičeno ali ne – da bi jim šlo še bolje ali vsaj ne na slabše. Človek, ki vse to opazuje, se znajde v dilemi. Po eni strani razume ljudi, ki pripadajo t. i. javnemu sektorju in stavkajo, posebno če je temu sektorju nekoč pripadal tudi sam. Po drugi pa vidi, da gre mnogim v tej družbi še slabše, pa ne stavkajo, ker se bojijo, da bi izgubili še tisto, kar imajo. Ne moreš biti ne solidaren, če stavkajo delavke Mure ali Gorenja, pa »zamorci« iz Vegrada in njim podobni. Ko stavkajo uradniki, cariniki, veterinarji, zdravniki …, pa se sprašuješ, ali bi jih podprl ali ne. Ne trdim, da nimajo prav, a mene v tem trenutku niso prepričali.

Prav v teh dneh, ko stavka javni sektor, prebiram knjigo Sončna ura; v njej so pisma, ki sta si jih v letih 1961-1996 pisala tržaški pisatelj Boris Pahor in kranjska profesorica Marija Žagar. »Včeraj sem gledala TV-oddajo o priseljenih delavcih in sem se zgrozila, kako zna biti ta živelj aroganten. Deli Kranja so že popolnoma balkanizirani, da o Jesenicah itd. sploh ne govorim. Še celo pa ne o političnem zakulisju. Res, sami smo krivi z našim večnim popuščanjem … Eksploatacija Slovenije je verjetno (?) dosegla skrajno mero in se najbolj pozna pri tem, kar se imenuje v političnem žargonu 'splošna poraba'. In ta splošna poraba: kultura, šolstvo, zdravstvo (pokojnine tudi, seveda). Splošna poraba – torej nekaj odvečnega. Šolniki grozijo, stavkajo, zaman seveda, zdravnik je slabše plačan kot skladiščnik. Ljudje, ki nepopravljivo odgovarjajo za življenja.« Tako Žagarjeva v pismu Pahorju, 11. februarja 1986. Da je bilo res tako, se spominjam tudi sam, hkrati vidim, kako je najnovejši čas, ki ga dopisovalka več ne doživlja (umrla 1998), te reči spet postavil z glave na noge, a spet v drugo skrajnost – »priseljeni delavci« so bili iz »arogantnega življa« ponižani v novodobne sužnje, zdravniki iz slabo plačanih v … Ne bom nadaljeval, se jim ne upam zameriti.

Kje je že tisti »splošni sektor«, ki sem mu pripadal tudi sam! Bil je sicer gnil, a po toliko letih je za njim kljub vsemu tudi malo nostalgije, tako kot za Jugoslavijo, v kateri smo splošno sektašili. Takrat si še stavkati nismo upali; stavkali smo pasivno, po načelu: nikoli nas ne morete tako slabo plačati, da ne bi mi še manj delali! Vedeli smo, kaj je razlika med delati in hoditi v službo. Spominjam se, kako mi je moj prijatelj, ki je bil po položaju ravnatelj osnovne šole, v nekem zasebnem pogovoru pojamral, da znaša njegova plača komaj kakih dvajset odstotkov več od plače najbolje plačanega učitelja, učiteljske plače pa so bile le za spoznanje višje od plač šolskih snažilk. Hoteli so nas narediti enake. Kar se tega tiče, sem kljub vsemu za kapitalizem. Tisti, ki delajo več in bolj zahtevna dela, naj tudi več zaslužijo. Četudi bistveno več. Morala pa bi biti tudi na poti v to drugo skrajnost neka meja, zlasti v javnem sektorju. Ne trdim, da so plače v njem že previsoke, večinoma gotovo ne. Tudi ne vem, kako je zdaj v tem sektorju v drugih ozirih. Je zaposlenih še vedno preveč, delajo več kot nekoč (= sredi osemdesetih)? Če bi dele tega sektorja privatizirali, bi bilo v njih gotovo bistveno manj zaposlenih, ti pa bi morali delati bistveno več in bi tudi bolje zaslužili … Pa jim te kapitalistične idile vseeno ne privoščim.