Specialka je instrument

Jošt Zevnik, mehanik KK Sava Kranj, ki je bil letos že tretjič tudi mehanik v ekipi Jureta Robiča na dirki čez Ameriko.

Včasih mi gre težko s tipk, ko moram na primer za dvaindvajsetletnega mladeniča napisati, da je že strokovnjak, zato sem se šel na lastna ušesa prepričat, ali govorice držijo. Ugotovil sem, da to niso le govorice, temveč dejstvo. Medtem ko sem poznavalce službe, kakršno ima Jošt Zevnik, spraševal, kdo je dober kolesarski mehanik, mi je večina zatrdila, naj obiščem novega strokovnjaka v kolesarski delavnici kolesarskega kluba Sava Kranj v Stražišču. Tako sem se znašel pred starim novim mehanikom, ki jih šteje komaj malo čez dvajset, izkušenj in znanja pa ima, kot bi bil tik pred upokojitvijo. Njegove reference so tako dolge, da bi verjetno popisal Gorenjski glas vse do Družabne kronike na zadnji strani. Po dogodkih izpred nekaj dni pa bi se moral ustaviti še na Kroniki.

Jošt Zevnik je strokovnjak za specialke. On je tisti človek iz ozadja, ki je neviden, a brez njega in njemu podobnih v vrhunskem kolesarstvu ne gre. Jošt je tisti, ki je odgovoren, da kolesa vozijo brezhibno, da je kolo instrument in ne prevozno sredstvo. Z njim sem se pogovarjal ravno po vrnitvi iz Francije, kjer je bil skupaj z državno reprezentanco do 23 let na znameniti etapni dirki Tour de l'Avenir. V delavnici kolesarskega kluba Sava Kranj sem ga zalotil pri pripravi specialk za mladinsko državno prvenstvo na velodromu. To so tista najbolj besna kolesa, ki nimajo prestav in nimajo zavor, imajo pa »muslauf«, neprekinjeni tek. Letos je bil že tretjič mehanik Jureta Robiča na grozljivi dirki čez Ameriko. Tudi Jure pravi, da mu z veseljem zaupa svoje kolo, saj gre kljub njegovi mladosti za enega od najboljših slovenskih kolesarskih mojstrov. Zakaj tako poudarjam mladost in Jošta? Zato, ker v tem poklicu veljajo izkušnje več kot pa talent, pridnost, delavnost … Izkušnje pa se nabirajo skozi leta dela na najtežjih, najhitrejših, najdaljših dirkah z najboljšimi, najslabšimi, najzahtevnejšimi tekmovalci.

Kako to, da ste mehanik?

»Kaj drugega bi že težko postal, saj sem malo da ne zrasel v kolesarski delavnici. Oče Matjaž je imel v kleti naše hiše kolesarsko delavnico in prvi pomočnik sem postal seveda jaz, že kot osnovnošolec. Ni šlo za izkoriščanje otroške delovne sile (smeh), ampak bolj za zadovoljitev mojega 'firbca'. Najprej sem bil »strokovnjak« za čiščenje in pranje koles. V tem uživam še danes. Čiščenje koles je za številne mehanike nujno zlo, jaz pa v tem naravnost uživam. Potem je oče kaj kmalu opazil, da sem spreten tudi z orodjem, zato mi je dajal vedno več priložnosti za pridobivanje znanja. S sedemnajstimi leti sem bil že na dirki kot samostojni mehanik. Na koncu enotedenske dirke se je izkazalo, da je edina slabost moje mladosti to, da še nisem imel vozniškega izpita. Nihče ni rekel, da ne znam delati, in nihče ni opazil, da štejem šele sedemnajst let in skrbim za kolesa celotnega moštva. Šele danes, ko se pogovarjamo o tistih časih, kdo vpraša: 'Ja kolk si bil pa ti takrat star, če jih maš zdaj šele dvaindvajset?' No, pa me ni bilo nikoli strah. Niti takrat ne, ko me je Jure Robič prvič vzel na RAAM, dirko čez Ameriko. Pojma nisem imel, kaj me čaka, zato me tudi ni bilo strah (smeh). Devet dni in devet noči sem bil pokonci, skoraj ves čas, skoraj več kot Jure (smeh). Strah me je bilo, da se mu bo kolo pokvarilo ravno v času mojega spanca. Tam moraš biti vedno v pripravljenosti, čeprav imamo zraven vedno tudi celo rezervno kolo, vendar so »pogoji« tam vedno na robu živčnega zloma.«

Kaj na specialki opazite najprej?

»Najprej pogledam obročnike, 'feltne'. Te so zame pravi nakit kolesa. Povej mi, kakšne obročnike imaš, in povem ti, kdo si (smeh).«

Brez katerega kosa orodja ne greste nikamor?

»Imbusa številka pet.«

Kateri kos orodja vam je najljubši?

»Petka imbus (smeh).«

Katero najbolj znano kolo ste že servisirali?

»Najbolj znano je verjetno Scott od Jureta Robiča. Najhitrejše zagotovo od Grege Boleta, vseh naših savskih kolesarjev in tudi slovenske reprezentance do 23 let.«

Menite, da ste kolesarski mehaniki preveč zapostavljeni?

»Prepričan sem, da je naše delo zahtevnejše od kolegov iz smučarskega sveta, pa so oni vseeno bolj znani (smeh). Nismo zapostavljeni, dokler nam znajo tekmovalci reči hvala!«