Nacionalno zaveden in hkrati univerzalen

Ste že bili kdaj v življenju v Trstu - dvakrat v enem dnevu? Ne da bi se hvalil, a 9. septembra se mi je zgodilo prav to: ko smo šli v Trst po pisatelja Borisa Pahorja, ga pripeljali v Kranj na Glasovo prejo in po njej odpeljali nazaj v njegovo mesto v zalivu. V dnevu, ko sem bil z njim, sem začutil, kako je ta 97-letni mož zakoreninjen v slovenstvu in hkrati odprt v svet ...

Bilo mi je v veliko čast in zadovoljstvo potovati in pogovarjati se s človekom, ki je ta čas v svetu najbolj znani in priznani slovenski pisatelj. S človekom, ki je poosebljena zgodovina: kot sedemletni deček je moral 13. julija 1920 v živo gledati, kako je ogenj uničeval Narodni dom, slovenski ponos v Trstu; v zadnjih letih druge svetovne vojne je doživel in preživel »krematorijski svet« nemških taborišč; leta 1975 si je upal izdati knjigo Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa, v kateri je ta prvič javno izpovedal, kaj se je spomladi 1945 zgodilo s slovenskimi domobranci, Pahor pa si je nakopal jezo takratnega režima v »matici« in prepoved vstopa v Jugoslavijo; v zadnjih letih je dobil številna visoka priznanja iz tujine, po katerih so ga z nekoliko kislim nasmeškom začeli priznavati tudi v prestolnici slovenstva … Predvsem pa: njegove knjige, zlasti roman Nekropola, vse bolj berejo v svetovnih jezikih, kar je veliko priznanje tudi za slovenščino, jezik, katerega pisno rabo se je moral bodoči pisatelj z velikim naporom naučiti v zrelih letih; hodil je namreč le v italijanske šole, v teh pa je bil naš jezik takrat prepovedan. V izboljševanju njegovega knjižnega jezika mu je s svojim branjem rokopisov ter s kritičnimi in dobronamernimi pripombami znatno pomagala tudi njegova velika prijateljica Marija Žagar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj; z njo sta si v letih 1961-96 pridno in zavzeto dopisovala in to bogato korespondenco imamo zdaj v knjigi Sončna ura (Slovenska matica, 2010), ki je »roman v pismih« in hkrati izjemni dokument v teh pismih zajetega časa. (O njuni knjigi bomo pisali še posebej, bila pa je tudi povod za Glasovo prejo.)

Pisatelj nam je na preji povedal, da zna marsikaj bolje izraziti v italijanščini kot v slovenščini; kakšne strokovne in filozofske reči, denimo. Lahko bi torej postal tudi italijanski pisatelj. A tega ni hotel, hotel je biti slovenski, ohraniti zvestobo slovenski narodni identiteti. »Moram priznati, da sem jaz našel izhodno stališče v slovenski identiteti, ki sem jo uresničeval s pisanjem v slovenščini, z vključenostjo v slovensko kulturo, tudi s tem, da sem po slovensko živel. Ampak po drugi strani se ločujem od, recimo, tradicionalnega slovenstva. Nekako sem samorastniški Slovenec. Sem doma tudi v italijanski kulturi, francoski. Čutim ta razloček kot številni naši Primorci, kar se je pri meni še bolj poudarilo, da hoče biti moje slovenstvo nekako drugačno od tistega, ki se je ustvarjalo v centralni Sloveniji, od tradicionalnega. Del tega tradicionalnega je ravno to, kar zagovarja slovenski cerkveni duh, češ ni slovenstva brez katolicizma. To ne more biti. V tem smislu sem jaz liberalec, naslednik liberalnega širokega pogleda na svet, ne v liberalistično ekonomskem smislu, ampak v liberalnem smislu razsvetljenstva. Lahko rečem, da je tudi italijanski kulturni esprit sestavni del mojega psihološkega pogleda na svet. Francozi mi rečejo, da me vabijo v Francijo kot internacionalnega pisatelja, čeprav vejo, da sem slovenski pisatelj iz Trsta. Po duhu se čutim bolj tržaško univerzalnega …« (Ta odlomek je iz knjige Zalivi, Pahorjeva čitanka, ki je izšla v zbirki Knjige za vsakogar in jo lahko kupite za tri evre; je dober uvod v pisateljev opus.)

»No, zadnje čase zmeraj bolj razločno čutim, da pravzaprav ne spadam nikamor. Za levico sem disident in človek, ki dela zgago; za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam; in tako je moje avtonomno nastopanje brez javnega odmeva. Obe 'cerkvi' živita svoje življenje, jaz pa sem iz ene izločen, za drugo pa heretik …« Tako piše Boris Mariji iz Trsta v Kranj, 2. junija 1985. Temu lahko četrt stoletja pozneje dodamo, da se je obema »cerkvama«, rdeči in črni, prav v tistih letih pridružila še tretja, ki je nastajala v krogu Nove revije. Nekateri »razumniki« iz njenega »elitističnega kroga« (30. oktobra 1991), ki so se imeli za moderne in svetovljanske, so na Pahorja gledali zviška, češ da je preveč narodnjaški in tržaški, obrobno zamejski. Komunisti so bili »proletarski internacionalisti«, katoličani imajo svojo cerkev za vesoljno, novorevijaši so se imeli za ljubljansko in svetovljansko elito … A ironija zgodovine je hotela, da je danes Boris Pahor v t. i. velikem svetu veliko bolj znan in priznan kot vsi prej omenjeni. Res je veliko pisal tudi o svojem »mestu v zalivu« in o tržaških in zamejskih rečeh, a hkrati je s svojo Nekropolo vsečloveški, to je univerzalna umetnina, prevodi v svetovne jezike to potrjujejo. Borisa Pahorja bere svet, za Tarasa Kermaunerja, ki ga je javno podcenjeval, v tem istem svetu izven Slovenije še slišali niso; Dimitrija Rupla poznajo v poklicnih krogih kot diplomata, kot pisatelja gotovo ne …

Pisatelj je na preji sam poudaril, da on ni kak poseben narodnjak in nacionalist. Imenuje se za »zagovornika nacionalne identitete«; to pa ne pomeni le govoriti in pisati slovensko, izkazuje se tudi tako, da si dejavno vključen v slovensko kulturo in da po slovensko živiš. Slovensko identiteto je treba živeti, zagovarjati tudi v dejanjih in ne le v besedah. V odkritem zagovoru svoje identitete lahko Slovenci postanemo bolj samozavestni in le kot taki bomo lahko kos novim izzivom globalnega sveta. Tako nekako se glasi Pahorjevo sporočilo mladim, katerim tako rad pripoveduje – v upanju, da bodo tudi on živeli na ta način dejavnega in samozavestnega slovenstva. Slovenec prihodnosti bo moral biti oboje, nacionalno zaveden in hkrati univerzalen. Šele kot tak bo lahko ohranjal svojo identiteto in se hkrati dejavno vključeval v globalna dogajanja.