Spominčice (1)

Izguba spomina gradi med nami prepade

Breda je stara skoraj 70 let, njen oče, ki živi z njo, pa jih ima blizu 95. K sebi ga je vzela, potem ko je umrla mačeha, kajti pogosto se je zgodilo, da je bil po več dni skupaj lačen, ker ni znal ničesar skuhati. Obe ženi, ki ju je imel, sta ga preveč razvajali, zato je imel dve levi roki. Žal pa je z leti postal zelo pozabljiv, kar je Bredi in njeni družini povzročalo sive lase.

»Naj mi oprostijo bog in vsi svetniki, vem, da se o starših ne sme govoriti grdo, ampak življenje z njim je občasno nemogoče,« je s solzami v očeh pripovedovala Breda. Tudi sama ni več mlada, mučijo jo težave s hrbtenico, zato je njen mož Jože pri hiši nekakšna deklica za vse.

»Oče postaja iz dneva v dan bolj hudoben,« je nato nadaljevala.

»Če ga tako piči, nenehno stoji za mojim hrbtom, me kontrolira, mi gleda pod prste in me sumničavo kontrolira izpod čela. Včeraj, na primer, sem mu kuhala čaj, nekaj je bil prehlajen. Nepremično me je gledal in ko ga vprašam, zakaj strmi vame, mi odgovori, da zato, ker ima občutek, da ga želim zastrupiti. Skodelica mi je skoraj padla iz rok. Ustrašila sem se, kaj bi rekli sosedje, če bi ga slišali. Od sramu bi se udrla v tla. Potem sem ga posadila za mizo in mu dovolila, da si je nekaj krepkih žlic sladkorja sam stresel v čaj. Po dveh požirkih je vstal, odracal do kavča, se ulegel in me spet presenetil z besedami, da se bo samo malo ulegel, a če se ne bo več zbudil, bo to znak, da imam krvave roke. Planila sem v jok, česa takega od lastnega očeta nisem pričakovala.«

Demenca, za katero je njen oče zbolel, v družino prinaša cel kup novih težav, zaradi katerih zna biti življenje nevzdržno. Predvsem pa so se tudi pri Bredi uresničile besede tistih, ki so kdaj kakšnega podobnega pozabljivca že sami negovali: niti za en sam samcat trenutek take osebe ne smejo izpustiti izpred oči.

»Zadnjič je šel mož v kopalnico, jaz pa sem na vrtu obirala fižol. Nenadoma zaslišim butanje po vratih in kričanje. Delo izpustim iz rok in stečem v hišo. Oče je stal pred vrati kopalnice in hotel vstopiti. Divje je vlekel za kljuko in s pestjo razbijal po vratih. Ko ga vprašam, kaj bi rad, me pogleda in reče, da je pustil v kopalnici denarnico, ki jo bo Jože izpraznil in mu pobral še tisto malo denarja, ki mu ga je ostalo, ko je izplačal vse otroke. Lepo počasi in mirno sem mu razložila, da ima denarnico v sobi, v predalniku in potrebovala sem več kot pet minut, da sem ga prepričala. Odšel je z menoj, a ko sva prišla do sobe, je že zdavnaj pozabil, zakaj sva se znašla tam.«

Nace, njen oče, je v življenju počel marsikaj. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil priden in pošten. Nikoli se ni z nikomer prepiral. Tudi obe ženi, ki sta mu delali družbo več kot šestdeset let, sta ga imeli radi, on pa njiju. Ko je umrla prva, Bredina mama, je žaloval točno leto dni, toliko, kot se je po njegovem mišljenju spodobilo. Potem pa je šel od ene vdove do druge in vsako je vprašal, ali bi bila zato, da se preseli k njemu, ker ne mara živeti sam. Šele takrat, ko je že mislil vreči puško v koruzo, je naletel na Anico, ki je bila povsem slučajno na obisku pri sorodnikih. Nikoli ni bila poročena, moški je - kot je sama pravila - niso zanimali. Nacetovo vprašanje pa jo je ganilo in vsi, ki so jo poznali, so se čudili, kako to, da se je lahko v zrelih letih prvič zaljubila v deset let starejšega moškega. A tudi on ni ostal hladen pri čustvih, ki mu jih je izkazovala. Vsa vas je vedela, da je bilo njuno sožitje zelo aktivno, saj sta se tudi zunaj doma držala za roke in si izkazovala nežnosti.

»Nas, otroke, je to nekaj časa zelo motilo. Zlasti mene. Zdelo se mi je krivično, da je oče tako hitro pozabil na našo mamo. Potem pa, ko smo videli, da ga ima Anica iskreno rada, smo se sprijaznili in jo sprejeli za svojo. Več kot dvajset let sta živela skupaj, to je bil zakon, ki bi si ga vsaka ženska lahko le želela. Oče jo je nosil po rokah, in čeprav je bil preprost človek, ji je vsaj enkrat na teden prinesel rože kot pravi mestni gentleman. Hodila sta v toplice, enkrat na leto sta šla na kakšno potovanje, kupila sta psa, ker si ga je ona želela. Oče je pomival posodo, vihtel metlo, postiljal posteljo, le h kuhanju ga ni mogla spraviti. Anica je pogosto pripovedovala, da ne zaspita, da se ne poljubita, in ne vstaneta, da se ne bi objela. Žal jo je bolezen spravila v prezgodnji grob. Izguba je očeta tako prizadela, da smo mislili, da bo umrl tudi on. Bil je popolnoma izgubljen. Taval je od doma do pokopališča, čemel ob grobu in nemo strmel v daljavo. Takrat smo, sem in tja, zaznali, da je postal raztresen, pozabljal je naša imena. Nekoč so nas poklicali znanci iz sosednje vasi, videli so ga, kako je z urnimi koraki koračil po cesti. Ko ga je nekdo vprašal, kam gre, je odgovoril, da v Ljubljano. Potem so poklicali nas. To pa je bil tudi začetek kalvarije, v kateri smo še danes.«

Vsakič, ko Breda pogleda očeta, ko stresa nekontrolirano jezo, ko tava izgubljeno sem in tja, ko govori nesmisle, ko se joče, ko bi se moral smejati, jo stisne pri srcu. Boji se, da bo podobna bolezen zagrabila tudi njo. Takrat jo postane strah, kajti misel, da ne bi več poznala svojih otrok in vnukov, se ji zdi pošastna.

»Kadar grem v shrambo in med vrati postojim, ker sem pozabila, po kaj sem že šla tja, se ustrašim. Pomolim kakšno molitvico k svoji zavetnici, naj me obvaruje te strašne bolezni.« (konec prihodnjič)