Mi se pa res ne damo zlahka! (2)

Štiriinsedemdesetletni Franc Horvat sodi med najstarejše aktivne maratonce pri nas

… »Nekaj časa sem še mencal sem in tja, potem pa le stopim nazaj k bratu in ga prosim, če mi posodi kakšne stare smuči. Začudeno me je pogledal, potem pa le spravim iz sebe, da bi rad začel malo teči, ker to, da sem povsem nemočen, šibak in brez kondicije, pa res nikamor ne gre. Malo se je namuznil, odgovoril pa mi ni nič. Šele tedaj, ko mi jih je izročil v roke, je iztisnil iz sebe, češ kako boš laufal, ko pa še hodiš komaj. Probal bom, pa če bo slabše, bom pa potlej nehal, mu odgovorim. In tako, kot sem rekel, sem tudi misli …«

Sprva mu je vsak trening povzročil velik napor, vendar je bil trmast in ni odnehal. Počasi pa se mu je le začelo dozdevati, da je korak na snegu lažji, bolj čvrst in tudi bolj prožen. Kilometri, ki jih je vsak dan pretekel na smučeh ali kar tako, so se začeli nabirati in že leta 1974 se je udeležil prve tekme, ki je bila organizirana na Blokih. Skupaj z drugimi se je pomeril na 30 kilometrov. Druga tekma, ki jo še prav tako pomni, je bil Trnovski maraton z 21 kilometri, sledil pa je kolesarski vzpon na Vršič. Isto leto je požiral prah tudi na 27 kilometrih ob Žici okupirane Ljubljane.

Žal le čas ni bil njegov prijatelj. Redno je bil zaposlen, pa tudi kmetija ni dovoljevala, da bi držal križem roke. Ko se je prijavil na smučarski maraton na Švedskem, je vsako jutro, ko je vstal, naredil po 150 sklec, nato zamenjal majico in šel v službo - peš. Iz Mošenj je do Jesenic ubiral krajšo pot, nazaj grede pa je ubiral daljšo pot čez Gorje, Lesce in Radovljico. Z mojstrom se je dogovoril, da je iz službe hodil uro prej, da delo na kmetiji zaradi strastne in poživljajoče ljubezni do športa ni preveč trpelo.

Domači in tudi sosedje so se čudili. Zmajevali so z glavami in se spraševali, kako zmore, saj še niso pozabili, kakšen revež je bil komaj kakšno leto nazaj. Nihče pa ni niti slutil, koliko nečloveške moči in naporov – da o trmi ne govorimo - je vložil v treninge.

»Doma niso vedeli, ne žena ne otroci, da sem se tisto leto, poleg vseh drugih treningov, vsaj še dvajsetkrat povzpel na Triglav. Od doma sem se odtihotapil okoli pete in se vrnil takrat, kot sem se običajno vračal iz službe. Nekoč sem se, še zmeraj v kvedrovcih in ruzaku, na križišču v Podvinu z nekom zaklepetal, pa pride nasproti žena in se začudi, ko me zagleda. Bilo mi je malce nelagodno, a kaj morem, ujela me je.«

Ko ga vprašam, kaj mu pomeni šport, brez razmisleka odgovori:

»Spoštoval ga bom do konca življenja! Čeprav so prišla tudi obdobja padcev, ko sem se slabo počutil in me je vse bolelo. A šport človeka pomladi, verjemite. Nisem več mlad, a čutim, da sem še v zelo dobri kondiciji. Štejem 74 let, samo letos imam za seboj enajst tekov, od Pokala Slovenije v gorskih tekih, Gorenjskega pokala, dve tekmi sta bili v Avstriji, zadnja je bil tek na Košuto, pa nočni tek okoli Vrbskega jezera. Vsak konec tedna se nekaj dogaja, med tednom pa je treba delat. Logično, tako je življenje …«

Ima brez števila priznanj in vsaj petsto medalj, pokalov pa koli 150.

Prvič, tako se spomni, je zmagal na krosu na 5 km pred 30 leti. Tekli so po Jesenicah, takrat je tudi prejel prvi pokal.

Ko beseda nanese na triatlone, pove, da je najtežji Bohinjski.

»Za nas, starejše, je precej utrudljivo. V moji kategoriji nad 65 let (uvedli so jo na pobudo Janeza Frlica) nas je bolj malo, štirje ali pet. Načrtujem, da bom naslednje leto, za 75. rojstni dan, še enkrat tekel na Grossglockner. Zanimivo, peš mi pa tja gor še ni uspelo priti (smeh).

Rekord, ki ga je dosegel na kolesu pri vzponu na Vršič, je nanesel točno 47 minut.

»Najbolj mi še zmeraj ležijo triatloni, pa ne bohinjski, ker je zelo težek. Za telesno počutje je enkratno, ko nekaj časa plavamo, presedlamo na kolo, nazadnje pa še tečemo 21 kilometrov. Človek je vesel, če si lahko privošči še kakšne užitke za telo.«

Njegov delovni dan je še zmeraj pester.

»Zjutraj grem v hlev, dopoldne odtečem od osem do deset kilometrov, trenirat moram za Ljubljanski maraton, ki bo v kratkem. Nekaj let me tam ni bilo, ker sem bil prehlajen.

Nikoli ne bom pozabil švedskega 90-kilometrskega maratona. To so izredni občutki, morje ljudi, več kot 15 tisoč se jih naenkrat zapodi proti cilju …«

Med športniki ima veliko dobrih prijateljev, srečujejo se na tekmah. Šele na koncu pogovora mi je povedal, da tudi keglja.

»Pokojni dr. Ažman mi je nekoč dejal, da se mi je zgodil čudež, da se mi je nekaj moralo zasukati v glavi, kajti on ne bi takrat, ob nesreči, dal zame niti centa.

Ne, naslednikov pa nimam, sin se sicer ukvarja s športom, po mojih stopinjah pa je šla vnukinja, ki je nekoč tudi hodila na maratone. Enkrat sva že malo zamujala, prišla sva tik pred štartom, a je bila ona kljub temu tretja, jaz pa sem takrat v Kočevju zmagal.

Vsem, ki doma sedijo in ne vedo kaj početi, ne vem, kakšen nasvet naj jim dam …Hmja… meni pravijo, da sem malo neumen, marsikdaj mi znoj kaplja od brade, grem pod tuš, pa sem kot prerojen, spočit. Glava je čista in bistra, zato menim, da bi si vsak človek moral vzeti vsaj eno uro časa na dan za lastno počutje, pa ni važno kako. Sam sem zase že veliko naredil, na to sem ponosen. Za menoj je že nešteto kilometrov, lani več kot 800, letos pa »le« nekaj sto. Tistih v Begunje in v Gorje pa pri tem ne štejem, da ne bo pomote.« (Konec)