Improvizacija je občutek svobode

Nagrado Jazzon za najboljšo slovensko jazzovsko kompozicijo, ki jo vsako leto sredi avgusta podeljujejo v okviru festivala Jazznity v Novem mestu, je letos za skladbo Glasba ostane prejel kitarist Klemen Smolej s Koroške Bele.

Nagrada Jazzon, pravzaprav edina nagrada za mlade jazzovske komponiste pri nas, je v jazzovskih krogih precej odmevna zadeva. Je nagrada, ki stoji. Zelo pomenljiv pa je tudi naslov vaše nagrajene skladbe Glasba ostane …

»Skladba Glasba ostane je nežna balada, za katero sem že, ko sem jo pisal, vedel, da bo posvečena mojemu pokojnemu očetu Andreju. V nekem trenutku sem namreč zelo čustveno razmišljal o vseh dobrih stvareh, ki jih je naredil zame. Hkrati je skladba na neki način tudi zahvala vsem tistim, ki so me, tako kot oče, uvajali v glasbo in me v mojem razvoju usmerjali na pravo glasbeno pot. Naslov skladbe govori tudi o tem, da glasba, ki je dobra, vedno ostane v tebi, ne glede na to, kdaj je bila napisana.«

Ne boste rekli, da pri pisanju skladbe za tak natečaj na avtorja vsaj malo ne vpliva tudi njegovo vedenje o tem, kdo so člani žirije, ki odloča o izboru najboljših skladb?

»Odkar sem pred petimi leti prvič slišal za razpis za nagrado Jazzon, sem vsako leto nanj poslal skladbo. Žirija je moje skladbe vselej uvrstila tudi v ožji izbor sedmih najboljših skladb, leta 2007 pa sem prejel tudi nagrado občinstva. Letos sem nagrado še najmanj pričakoval, saj balade ponavadi »ne gredo«. Posebej pri občinstvu, ki običajno glasuje za hitrejše, bolj dinamične skladbe. Tako sem letos prvič izpustil koncert, na katerem izvajajo skladbe iz ožjega izbora in podelijo tudi nagrado, saj sem ob istem času imel svoj koncert.«

Vaši kitarski nastavki niso bili ravno najbolj jazzovski. Oče, tudi vaš prvi učitelj klasične kitare v nižji glasbeni šoli, je igral v narodnozabavnem ansamblu, tudi akademijo ste zaključili v prvi generaciji diplomantov klasične kitare …

»Oče se je celo svoje življenje preživljal z igranjem kitare, nekaj časa je učil na jeseniški glasbeni šoli, pa tudi v Italiji, a se je potem odločil za kariero kitarista v narodnozabavnem ansamblu Slovenski muzikantje. Takrat so bili ugodni časi za to zvrst glasbe. Doma pa je pogosto poslušal Louisa Armstronga, pritegnila ga je latino glasba, posebej ritmi bosa nova, veliko je poslušal gypsy swing in Djanga Reinhardta, ter zraven igral … Če se boš pri njih učil ritma, boš to lahko prenesel na vse glasbene stile, mi je razlagal. Tudi starejši brat Jernej se je usmeril v kitaro, tako je pritegnilo tudi mene. Oče mi je dal glasbeno širino, hkrati pa sem ob njem spoznal tudi, da bi v narodnozabavni glasbi celo življenje igral le ritem …«

Pri katerem ni improvizacije ... Kdaj vas je kot mladega kitarista zapeljal jazz?

»Bolj konkretne stike z jazzom sem dobil v srednji glasbeni šoli. V tretjem letniku sem se odločil za smer C, jazz in zabavna glasba. Jazz me je vedno bolj prevzemal. Takrat sem šel večkrat v klub Turist poslušat Primoža Grašiča, prvega pri nas, ki je v okviru banda igral tudi kot solist in je najbolj zaslužen, da so jazzovski kitaristi začeli pridobivati na veljavi. Kljub želji po študiju jazz kitare v tujini, sem se najprej odločil za ljubljansko akademijo in študij klasične kitare. Vedel sem, da bom kasneje šel poučevat kitaro, za kar je potrebna naša akademija. Bil sem v prvi generaciji diplomantov klasične kitare in sicer pri profesorju Andreju Grafenauerju. Tri dni po diplomi sem imel sprejemni izpit na Deželnem konservatoriju v Celovcu, kjer sem nadaljeval še študij jazz kitare, sočasno pa sem učil kitaro na jeseniški glasbeni šoli.

Potem ko sem se nekako poklicno ustalil, sem si rekel, zdaj pa pridejo na vrsto stvari, ki me kot kitarista v glasbi še zanimajo. Prepričan sem, da v jazzu lažje najdeš svojo identiteto kot v klasiki. Postaviš se v situacijo, ko nisi le poustvarjalec kot v klasiki, ampak se lahko kot kitarist pokažeš v vsej svoji kreativnosti. Ta moja odločitev je bila pomembna tudi za moj osebnostni razvoj. Zanimali so me novi zvoki, raziskovanje v glasbi in nenazadnje improvizacija, kar je 'pokaži, kaj znaš' v danem trenutku.«

Improvizacija, ki glasbeniku da občutek svobode …

»Tako je. Kljub okvirom, ki so v glasbi, je improvizacija tista, ki ti daje občutek največje svobode. Že sam občutek, ko si noter, ko ustvarjaš, je nekaj posebnega, kar sicer lahko ponoviš, a nikoli ne bo enako. Odvisno, kako se počutiš v danem trenutku, čustev namreč ne moreš poustvariti še enkrat. Improvizacija je neke vrste avantura, v katero se spustiš in potem … Jazz je zagotovo formula ena v glasbi.«

Talent ali trdno in vztrajno delo?

»Oboje. Talent je seveda pomemben, a se ne gre le zanašati nanj. Potrebna sta tudi delavnost in vztrajnost. Jaz imam še danes dnevno rutino, da vadim. Sicer pa je meni največ pomenilo to, da sem delal stvari, ki so me veselile. Mene je najbolj potegnilo to, da sem v srednji šoli začel pisati prve lastne kompozicije, in to, da so me drugi pri tem vzpodbujali, češ da pišem v redu skladbe, mi je dajalo pogum za naprej.«

Za pogum vam je lahko tudi tokratna nagrada, mar ne?

»Mogoče res. Pripravljam projekt avtorske glasbe v tako imenovanem slogu »easy listning jazz«. Napisal sem glasbo in aranžmaje za band, v katerem so saksofon, klaviature, kitara, bas in bobni, pri nekaterih skladbah tudi trobenta. Posneli smo že tri skladbe, v kratkem sledijo tudi druge za ploščo. To bo moj prvi poskus, da prodrem na jazzovsko sceno s svojo glasbo …«

Ob sebi ste zbrali ekipo odličnih glasbenikov, sicer pa tudi sami precej igrate z različnimi posamezniki in sestavi …

»Pred dnevi sem bil povabljen k sodelovanju v muzikalu, pišem aranžmaje za big bande in manjše zasedbe, napisal pa sem recimo tudi glasbo za internetno spletno stran nekega podjetja … Po petnajstih letih poučevanja kitare v domači glasbeni šoli se z letošnjim letom selim v Glasbeno šolo Tržič. Dobro je imeti kontakt tudi z mlajšimi, saj se lahko tudi od njih še vedno česa naučimo. Danes otroci bliskovito napredujejo, nivo njihovega igrana je vsako leto višji.«

Vašo glasbeno širino nedvomno dokazujejo tudi vse te kitare za igranje različnih slogov glasbe …

»Za glasbo sem se odločil predvsem zato, da bom tudi igral, ne le učil. V načrtu imam še kar nekaj različnih projektov, dosti tudi igram v različnih, predvsem manjših zasedbah. Temu primerno je moja zbirka kitar kar precejšnja, kakih petnajst jih je. Od mojega »delovnega konja« kitare Gibson ES 335, do različnih Fender kitar, akustične Martin D28 … okrog petnajst jih je in marsikakšno mi je s turnej po tujini prinesel tudi oče.«