Šola, kjer ocenjujejo tudi ples
Heleno Rozman iz Tržiča bomo težko popredalčkali, kaj točno počne v življenju.
Poleg študija slovenistike in sociologije, podjetniške žilice in peke poročnih tort je znana po svoji predanosti plesu, ki ga edina v Sloveniji poučuje kot samostojni predmet na osnovni šoli, trenutno pa je predvsem mamica v pričakovanju drugorojenčka.
Ples vedno nekje na vrhu prioritet
Heleno je ples zaznamoval že v vrtcu, ko so vzgojiteljice otroke spoznavale z ritmiko in so jo navduševale svetleče obleke. Vedno je rada nastopala, zato je svoje znanje nabirala v plesni šoli, kot srednješolka in študentka pa je redno dosegala priznanja na državnih, evropskih in svetovnih tekmovanjih v šov plesih, še posebej v hiphopu. Ko so jo sošolci na Škofijski klasični gimnaziji videli nastopati, so predlagali ravnatelju, da bi imeli tudi oni plesno skupino. In tako se je začelo …
Enkrat učiteljica, vedno učiteljica
Heleni se niti sanjalo ni, da bo ples lahko tudi njen poklic. Zaradi njenega kvalitetnega dela je imela ves čas študija polne roke pedagoškega dela – poučevala je na ljubljanskih osnovnih šolah in vrtcih, na Škofijski klasični gimnaziji vodila navijačice ter tudi sama aktivno trenirala v pri Željku Božiču. Kmalu se je odločila tudi za opravljanje licence za plesnega vaditelja in učitelja, s katero si je odprla nova vrata za poučevanje plesa. Pred dvema letoma jo je razveselilo povabilo Marine Rugelj, ravnateljice novoustanovljene OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu, da bi na šoli prevzela celoten pouk plesa. Predmet plesa je uvrščen med redne predmete, zato učenci dobijo tudi oceno iz njega, kar je edinstveno v slovenskem prostoru. Kot pravi Helena, pa ocenjevanje ni v ospredju, ampak so to osnove plesa, prepoznavanje zvrsti, gibanje in razvijanje motorike. Učenci se naučijo pravilne plesne drže, plešejo angleški valček, cha cha cha, nastopajo, se udeležujejo tekmovanj in plesnih srečanj. Lani so v sodelovanju z zborovodkinjo in učiteljicami izvedli tudi muzikal Vili ne zna brenčati.
Bi znali odplesati nekaj korakov štajeriša?
Heleni se prednost take umeščenosti plesa v program osnovne šole zdi nujen, saj otroci tako razvijajo motoriko in prostorsko orientacijo, poleg deklic tudi dečki dobijo več posluha za ritem in ker jih v tej starosti še ni sram, prijeti se za roke, jim je to tudi kasneje nekaj popolnoma naravnega. »Naučijo se korakov, ki jih bodo potrebovali vsaj še trikrat v življenju: za valeto, maturantski ples in poroko ali kakšno drugo slavje, kjer večina pride v zadrego, ko bi radi plesali, pa ne znajo,« dodaja Helena. Veliko pomanjkljivost slovenskega plesa vidi v tem, da imamo veliko plesnih šol in še več odličnih plesalcev, ki posegajo po najvišjih rezultatih v svetovnem merilu, pa v medijih take novice redko najdemo na naslovnicah ali v dnevno informativnih oddajah. Želi si tudi, da bi Slovenci znali plesati več kot le polko in valček, ki niti nista plesa, ki bi izvirala iz naših krajev. Za primer navede Irce, ki večinoma vsi znajo odplesati osnovne korake nacionalnega plesa, za Slovence pa dvomi, da bi jih veliko pozitivno odgovorilo na njeno vprašanje: »Bi znali odplesati nekaj korakov štajeriša ali potrkanke?«