Poklon (gorenjskemu) županu Ljubljane

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 7. september 2010 / 06:00

V Ljubljani so končno odkrili velik spomenik njenemu največjemu županu - Ivanu Hribarju. Ravno pravi čas, pred skorajšnjimi županskimi volitvami. Kako skromna je namreč v primerjavi s Hribarjem večina današnjih županov in županskih kandidatov!

Gorenjec Ivan Hribar (rojen 19. septembra 1851 v Trzinu) je v Ljubljani sicer že imel vsaj tri kiparske portrete, poprsje pred Univerzo ter portretni glavi v Narodni galeriji in veži Magistrata. A pravega spomenika, takšnega, kakršnega je kot župan postavil svojemu gorenjskemu rojaku Francetu Prešernu, sam ni imel. Zdaj ga ima, na bližnjem in po njem imenovanem, sedaj lepo obnovljenem (delo arhitekta Mateja Vozliča) Hribarjevem nabrežju. Naredil ga je akademski kipar Mirsad Begić, v natečaju sta sodelovala tudi njegova kolega Jakov Brdar in Metod Frlic. Župana je upodobil v trenutku, ko od cesarja dobi pismo, v katerem Njihovo veličanstvo obljublja podporo obnovi v potresu porušenega mesta. Župan pa stoji vizionarsko, kot da je zazrt v prihodnost, od katere si veliko obeta. In res je v štirinajstih letih svojega županovanja (1896-1910) naredil neverjetno veliko. V sodelovanju z velikim slovenskim arhitektom in urbanistom Maksom Fabianijem sta iz porušenega in nekoliko zanemarjenega provincialnega gnezda naredila sodobno, z elektriko razsvetljeno mesto z novimi parki (Miklošičev park pred sodno palačo), mostovi, palačami, šolami, bolnišnicami, tudi mestno ubožnico in mestno ljudsko kopeljo, po ulicah je vozila nova električna cestna železnica … Ko ga je cesar 1896 sprejel v Budimpešti in se mu je novi župan zahvalil za potrditev, mu je Franc Jožef I. dejal, da »je mojo potrditev jako rad potrdil, ker je slišal o meni le dobro in ker je prepričan, da najde Ljubljana v meni župana, ki je vsled delavnosti in energije popolnoma sposoben dvigniti jo iz razvalin«.

Ko ga je mestni svet leta 1910 že šestič izvolil za župana, pa isti cesar izvolitve ni potrdil. Vzrok naj bi bila županova podpora velikim protinemškim demonstracijam v Ljubljani septembra 1908. Pri cesarju naj bi ga očrnil njegov osebni zaupnik in namestnik v Sarajevu, general Oskar Potiorek (rojen v Pliberku, 1914 preživel sarajevski atentat, nato poveljeval prvemu avstro-ogrskemu napadu na Srbijo, a bil zaradi neuspeha razrešen in upokojen), temu pa ga je zatožil Ivan Šušteršič, takratni deželni glavar in klerikalni prvak, ki je imel liberalca Hribarja tudi sicer v želodcu. Ko je general uvidel, da je po Hribarjevi odstavitvi na Kranjskem povsem prevladala klerikalna stranka, je svoje dejanje obžaloval in v zasebnem pogovoru izjavil: »Ich beduare es aber jetzt, weil ich sehe, dass in Krain Kapläne herrschen« (»Zdaj, ko vidim, da na Kranjskem vladajo kaplani, to obžalujem«). Ko je župan videl, da zaradi nepotrditve njegove izvolitve nastaja med meščani veliko razburjenje, jim je naslovil tiskani razglas. »Častiti someščanje! Dobil sem uradno obvestilo, da Njegovo veličanstvo ni blagoizvolilo potrditi soglasne moje šeste izvolitve za župana ljubljanskega. Z drugimi besedami rečeno: vlada te izvolitve ni priporočila cesarju v potrjenje … Hudi časi nastopili so v Avstriji za vse one Slovane, ki se ne dajo zlorabljati za slepo orodje oficijelne vsenemške politike. Toda treba je ohraniti mirno kri, vsakoršna razburljivost, pa naj bi bila še tako upravičena ter tudi v zakonu utemeljena, naj izostane … Sicer pa, častiti someščanje-somišljeniki: narodne zavednosti in slovanske vzajemnosti med nami Slovenci ne izkorenijo več vsi vojni zbori tega sveta.«

Sledila je svetovna vojna in po njej nova Država Srbov, Hrvatov in Slovencev, za katero si je Hribar kot velik slovanofil dolgo prizadeval in bil 1919-21 njen prvi veleposlanik v »zlati Pragi«, 1921-23 kraljev pokrajinski namestnik za Slovenijo in 1932-38 senator. Ko je Kraljevina Jugoslavija 1941 tako hitro kapitulirala, je bilo to njegovo življenjsko razočaranje. In potem je prišel 28. december 1941. Tega dne ga je italijanska okupacijska uprava poklicala na sestanek, na katerem mu je ultimativno ponudila županski položaj. Takšnega ponižanja nekdanji župan ni mogel prenesti; ko se je vračal s sestanka, se je na tistem delu nabrežja Ljubljanice, ki se imenuje po njem in kjer zdaj stoji spomenik, ovil v jugoslovansko zastavo in se vrgel v reko. V poslovilnem pismu je zapisal Prešernove verze iz Krsta pri Savici: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, / ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.« Devetdesetletni starec je raje utonil v valovih Ljubljanice, kot da bi hlapčeval okupatorju – kot so to počeli njegovi nekdanji politični nasprotniki.

Spomenik nekdanjemu županu je odkril sedanji, Zoran Janković. Končno, bi lahko rekli, hkrati mu marsikdo očita, da je tudi ta dogodek v funkciji njegove predvolilne kampanje. Po svoje upravičeno, po drugi strani pa je vendarle prav ta župan, tudi sam velik graditelj, tisti, ki je končno počastil svojega velikega predhodnika. Spomenik so odkrili ob stoletnici sklepa Hribarjevega dolgoletnega županovanja, ki se je, kot rečeno, izteklo 1910. Morali bi ga seveda že mnogo prej, lahko bi ga tudi prihodnje leto ob 70-letnici županove smrti. A je kar prav, da so ga ob obletnici, ki bolj spominja na njegovo veliko delo kot na tragično smrt.