Kranjski oltar

Župnijska cerkev sv. Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota je osrednji arhitekturni spomenik v Kranju, ki spada med najstarejša cerkvena središča na slovenskih tleh južno od Karavank.

Prva predhodnica današnje župnijske cerkve je stala najbrž že konec 5. ali vsaj v začetku 6. stoletja. Porušena je bila med vpadom Madžarov konec 9. ali v začetku 10. stoletja. V 10. stoletju je bila ustanovljena kranjska pražupnija, ki je bila ena najbogatejših v osrednji Sloveniji. Pražupnija je bila v popolni oblasti oglejskega patriarha. V drugi polovici 10. stoletja so zgradili novo predromansko cerkev, ki je v tlorisu sledila prvi cerkvi. V rabi je bila do začetka 15. stoletja.

Njena poznogotska naslednica je postala pomembno izhodišče za t. i. arhitekturo dvoranskega tipa na Gorenjskem in drugod po Sloveniji (Škofja Loka, Crngrob, Radovljica, Šentrupert na Dolenjskem, Cerknica). Prezbiterij oziroma t. i. dolgi ali meščanski kor je bil zgrajen na prehodu 14. v 15. stoletje, dvoranska ladja s poznogotsko oblikovanim stropom in zvonik pa sta najbrž nastala med letoma 1430 in 1460. Gradnjo cerkve so prekinili boji med Celjani in Friderikom III. Habsburškim. Leta 1442 so mesto zavzele čete Ulrika II. Celjskega, ki so oplenile tudi cerkev. Gradnja se je nadaljevala 1452. Iz tega leta je ohranjena listina, ki govori o odločitvi za obokanje ladje. Rebrast obok gotske dvorane nosijo štirje osmerokotno oblikovani stebri. Okrašen je s figuralnimi in dekorativno oblikovanimi sklepniki in freskami angelov z glasbili iz okoli 1460. Freske so pripisane Žirovniškemu mojstru. Poslikava oboka in sklepnikov je bila nedavno obnovljena.

Leta 1771 so k prezbiteriju prizidali zakristijo. Zvonik je 1831 dobil osmerokotni vrh s piramidasto streho. Današnji videz cerkve je v veliki meri rezultat posegov s konca 19. in zlasti začetka 20. stoletja, ki so želeli stavbi in opremi povrniti nekdanji gotski vtis.

Na severni strani cerkve je Arheološki spomenik s poznoantično krstilnico (memorijo) oktogonalnega tlorisa iz okrog 800 in poznejšo kapelo. Osmerokotna krstilnica s polkrožno apsido bi bila lahko še starejša. Morda je pripadala predslovanski, langobardski ali langobardsko usmerjeni pražupniji iz 6. ali 7./8. stoletja. Razdejana je bila med madžarskimi vpadi.

Na pokopališču na severni strani cerkve je stala kostnica, ki se prvič omenja konec 13. stoletja. Nad shrambo za kosti je bila Marijina kapela. Okrog 1463 je bila delno na mestu kostnice zgrajena pokopališka kapela Matere božje. V kripti kapele je bila grobnica baronov Egkh z gradu Brdo pri Kranju. V njej so pozneje shranjevali kosti s prekopanih grobov ob cerkvi. Na južni zunanjščini cerkve je urejen lapidarij rimskih in srednjeveških epitafov.

Nekdanji poznogotski glavni oltar

V stranski kapeli, ki je bila 1963 preurejena v Krstno kapelo (Krst v Jordanu v sgraffito tehniki je delo Staneta Kregarja (1905–1973), njegovi so tudi osnutki za okna v kapeli, ladji in prezbiteriju), so na ogled fotografske kopije štirih slik z oltarnih kril nekdanjega velikega poznogotskega oltarja župnijske cerkve.

Kranj je te dragocene umetnine iz okrog 1500 (njihov avtor je znan pod imenom Mojster Kranjskega oltarja, tudi Vid iz Kamnika, monogramist VF) izgubil leta 1886. V želji, da bi prišli do dodatnih sredstev za obnovo kranjskih cerkva, so gotski krilni tabli namreč za 800 goldinarjev prodali Dvornemu muzeju na Dunaj. Danes sta razstavljeni v Spodnjem Belvederu na Dunaju.

Nekdanji krilni oltar je imel v osrednji omari plastično skupino (najbrž kipi cerkvenih zavetnikov), ki sta jo obdajali poslikani krili. Na delavniškem krilu sta prizora Kristus na Oljski gori in Vstajenje, na prazničnem pa prizora iz legende cerkvenih zavetnikov – beg in mučeniška smrt oglejskih mučencev Kancija, Kancijana, Kancijanile in njihovega učitelja Prota. Prizora nam na izčrpen način prikazujeta del legende o bratih in sestri Kanciju, Kancijanu in Kancijanili, ki so živeli v Dioklecijanovem času. Izhajali so iz rimskega rodu Anicijev. V krščanski veri jih je vzgajal Prot. Ko sta cesarja Dioklecijan in Maksimilijan začela preganjati kristjane, so razdelili revežem vse imetje, krstili in osvobodili so sužnje ter zbežali v okolico Rima. Naslednji dan so se podali na svojo posest v Oglej, kamor jih je zvabil zgled mučenika Krisogona. V Ogleju so kristjane preganjali še huje kot v Rimu. Zaprti kristjani so jim povedali, da so Krisogona obglavili v kraju Ad aquas gradatas. Oglejski prezes Dulcidij in njegov pomočnik Sizinij sta jima ukazala, da morajo žrtvovati poganskim bogovom, kar so odklonili. Ko so izvedeli, da sta Dioklecijan in Maksimilijan zanje odredila smrtno kazen, če se ne bodo uklonili, so pobegnili h grobu mučenca Krisogona. Toda ena od dveh mul, ki sta bili vpreženi v kočijo, se je med vožnjo zgrudila, po cesti se jim približuje skupina biričev. V kočiji levo je upodobljen Kancij. Pokrit je z romarskim klobukom. Poleg njega sedita Kancijan in Kancijanila.

Desna tabla prikazuje biriča, ki vleče Kancija iz bratovega objema, Kancijanilo silijo k čaščenju malika, ki ga je slikar upodobil na renesančnem stebru. Levo spodaj je obglavljeni učitelj Prot, desno Sizinij. Prizoru prisostvuje množica gledalcev. Figura, katere pogled je usmerjen v gledalca, je avtoportret Mojstra Kranjskega oltarja. Nad obema prizoroma je upodobljeno krogovičje, ki se je nekoč nadaljevalo v rezljane loke nad pozlačenimi kipi svetnikov v osrednji omari. Celoten oltar je bil najbrž visok več kot 5 metrov.

Svetniki so umrli mučeniške smrti v kraju Aquae gradatae (danes Škocjan ob Soči). Zlasti čaščeni so bili na območju oglejskega patriarhata. Slike oziroma celoten oltar je najbrž naročil kranjski župnik, arhidiakon Kranjske in doktor kanonskega prava Matija Operta.