Odlična druščina

Več razlogov je, da smo se kolesarji in kolesarke Gorenjskega glasa v soboto počutili zelo dobro. Prvi razlog je verjetno enkratna prireditev, kot je Juriš na Vršič. Tisti dan je v Kranjski Gori zelo pozitivna energija. Nekatere je bilo sicer strah rezultata, nekatere je bilo strah strmine Vršiča, nekatere serpentin in kock, nekateri pa so prišli zgolj zaradi užitka in dobre družbe. Dobre družbe v vrstah Glasovih kolesark in kolesarjev pa ne manjka, in kot kaže, je še dolgo ne bo zmanjkalo. Na vrhu smo lovili sapo in umirjali srčni utrip. Hiteli smo klepetat in podoživljat vzpon. Vsakdo je zmagal na svoj način. Ne vem, če je kdo priznal poraz. Juriš na Vršič je tradicija, ki jo mora vsak kolesar doživeti. To nam je vsem znano. Vršič je kolesarska meka, to se ve, in kdor se s kolesom znajde tam zgoraj, ima drugačne občutke kot kjerkoli drugje ob ali na kolesu.

Tudi ko se je prireditev končala, smo še vedno ostali skupaj. Nekdo je rekel, da je Vršič enkrat na leto, in zato si zasluži vsaj en dan »opevanja«, zato smo vztrajali še do poznega večera. Gorenjski glas, kolo in kolesarjenje gredo vkup in z njimi ljudje, ki imajo vse to radi. Zanimivo je bilo opazovati, kako pisana druščina smo in kako enake interese imamo. Raje kot prekolesarjene kilometre imamo dobro vzdušje znotraj druščine. Vesel sem bil, da nam je uspelo prispeti do vrha Vršiča. Nismo ga premagali, ker je Vršič nepremagljiv.

Koledar gre proti jeseni in sonce gre vse hitreje za hribe, mi pa bi še vedno radi kolesarili ob sredah. Še ta teden se dobimo ob 17. uri potem pa bomo start premaknili za pol ure, torej na 16.30, in tako bo potem ostalo, vse dokler nam končno spet ne vzamejo poletne ure. Hkrati pa smo se odločili naše vadbe ponavljati tudi ob sobotah, tako da si zapomnite uro 9., vsako soboto na starem mestu, torej pred stavbo, na parkirišču Gorenjskega glasa. Jesen v življenju je, pravijo, najlepša, tega še ne vem. Že vrsto let pa ugotavljam, da pa je jesen na kolesu najlepši letni čas.