Mi se pa res ne damo zlahka!

Štiriinsedemdesetletni Franc Horvat sodi med najstarejše aktivne maratonce pri nas

Za Franca Horvata iz Mošenj mi je povedala Urška Bizjak, tudi sama zelo uspešna in aktivna športnica. Skupaj se udeležujeta domala vseh vrhunskih tekem pri nas, bodisi na smučeh, kolesu ali »le« na maratonskih tekih. »Njegova življenjska pot je nekaj posebnega, neponovljiva, polna vzponov in padcev, samoodpovedovanja, trme, a tudi uspehov ter sreče ob spoznanju, da zmoremo, če le hočemo,« mi je dejala. Francevi zgodbi je bilo res veselje prisluhniti, saj že s svojim glasom, ki je miren, topel in stvaren, sogovornika prepriča, da se splača boriti, vztrajati, in da je to, da vržemo puško v koruzo, zadnje, kar naredimo.

Pred davnimi leti je doživel delovno nezgodo. Zgodilo se je v železarni, ko ga je v nekem trenutku, ko je prišlo do spleta naključij, na višini okoli dvajset metrov stisnil žerjav. Kosti so pokale, sodelavci so onemeli in ko jim ga je končno uspelo spraviti na tla, sprva niso niti vedeli, koliko je poškodovan in na kakšen način ga naj spravijo v bolnišnico. Ko so ga videli zdravniki, so brez razmisleka rekli, da bo ostal do konca življenja invalid. Njegove poškodbe so se jim zdele več kot usodne.

»Pokojni dr. Ažman mi je celo dejal, da je edini, ki bi lahko naredil čudež, Bog, saj drug jih tako ali tako ne zmore. To se mi je zdela zelo slaba tolažba, vendar sem mu hvaležen, da se je vmešal ter me, seveda na svojstvene načine, spravil pokonci, da sem danes tak, kot sem. Takrat sem bil res kripl, zdravniki so sicer pomagali, kolikor so lahko. Sprva se je telo odzivalo z nečloveškimi bolečinami, ki sem jih krotil z injekcijami, ki sem jih imel kar doma. Pozneje pa se je odzvalo po svoje in ko se je izkazalo, da se čudeži dogajajo, sem spoznal, kar z veseljem povem še danes, da čudeži so, le verjeti je treba vanje.«

A vse ni šlo tako zlahka, kot se morda sliši. Franc je bil vrsto let obsojen na bolniški stalež. Nesreča se je zgodila 1969, žerjav pa mu je usodno poškodoval kolk, hrbtenico in medenico. V poznih šestdesetih letih tudi medicina, še manj rehabilitacija, nista bili na tako visoki ravni kot danes, marsikaj je bilo, hočeš nočeš, odvisno tudi od sreče in osebne kondicije, volje in vztrajnosti tistih, ki so bili odvisni od zdravniške pomoči.

Franc je imel, za povrhu, pretrgano tudi sečno cev, hudo je krvavel, na srečo pa jo je mehur odnesel brez posledic. Bolečina in to tista vrtajoča, ob kateri se nam zdi, da nas hoče raztrgati, pa je ostala v telesu, z njo se je moral - hočeš, nočeš - tudi navaditi živeti ...

»Tri leta po nesreči sem šel k zdravniku in jamral, da me vse boli, da tako življenje ni ničemur podobno. A zdravnik je le skomignil z rameni, češ taka bo do konca življenja tvoja usoda. Prej, če se z njo sprijaznim, bolje bo zame. Leta 1973, na zimo, sem bil še bolj slab kot poprej. Komaj da sem se držal pokonci, vse me je bolelo, pa tudi sicer sem pred očmi videl vse črno. Nekega dne, ko mi koža spet ni bila prav, sem se oblekel in jo mahnil do brata, ki je živel v Begunjah. Jamral sem mu, da nisem za nič, da se slabo počutim. Brat me pogleda, pa reče, daj 'laufarce' vzemi, pa pojdi k staršem voščit novo leto, morda boš na snegu pozabil na težave. Prizadeto mu odvrnem, da to ne gre, da sem komaj prišel do njega, kaj šele, da bi stopil na smuči, ker sem bil tako šibak. A me je toliko časa pregovarjal, da sem potem godrnjaje oblekel njegovo trenirko, si nataknil smuči in se pognal v sneg. Prvi trenutek me je obšla slabost, najraje bi se usedel, komaj sem se držal pokonci. Bil sem ves prepoten od bolečin, ki so me rezale v meso, in ob misli, da bi tak, kot sem bil, smučal, sem se dobesedno zgrozil. Bila pa je narejena 'špura', nekako me je vabila, vznemirjala, privlačila … Prve korake sem naredil komaj živ, nič ni bilo od mene, s težavo sem se držal pokonci. Na vsakih nekaj metrov sem počival in misel, da bi se obrnil in odnehal, je bila vse močnejša. Kaj se greš, saj vidiš, da so te že vsi odpisali, kripl si, čeprav se tolažiš, da morda ne tak, kot se vidi, sem si govoril … To sem počel zato, da bi bil pozneje, če bi res omagal, občutek vdaje in sramu zaradi tega manj očiten. Z velikanskim naporom sem prismučal do staršev in se komaj živ privlekel v kuhinjo, kjer mi je mama skuhala čaja. Za jesti mi sploh ni bilo. Bil sem na smrt utrujen, zavlekel sem se v posteljo in zaspal. Toliko sem še obstal na nogah, da sem jima voščil sreče in zdravja v prihajajočem letu. Naslednji dan sem se vrnil domov, celo telo me je bolelo, in ko sem se spomnil na smuči, sem na ves glas zaklel z besedami, da tega hudiča pa nikoli več! Trebušne prepone so me tako bolele, da sem komaj dihal. S težavo sem se odvlekel v službo, enkrat dopoldne pride k meni mojster in mi reče, Francelj, kaj pa je s teboj. Povem mu, da sem zanič, da komaj živim. Zasmilim se mu in mi predlaga, da mi da prepustnico, da bi šel k zdravniku. A sem trmasto odkimal z glavo ter mu odgovoril, da bom vztrajal v službi, dokler bom le lahko. Čez kakšna dva dneva je 'musklfibr' na srečo ponehal, spet sem zadihal in misel na 'laufarce' sploh ni bila več tako grozna kot pred tem. Nekaj časa sem še mencal sem in tja, potem pa le stopim nazaj k bratu in ga prosim, če mi posodi kakšne stare smuči. Začudeno me je pogledal, potem pa le spravim iz sebe, da bi rad začel malo teči, ker to, da sem povsem nemočen, šibak in brez kondicije, pa res nikamor ne gre. Malo se je namuznil, odgovoril pa mi ni nič. Šele tedaj, ko mi jih je izročil v roke, je iztisnil iz sebe, češ kako boš 'laufal', ko pa še hodiš komaj. Poskusil bom, pa če bo slabše, bom pa potlej nehal, mu odgovorim. In tako, kot sem rekel, sem tudi misli …« (konec prihodnjič)