Sanjska služba - ples za hobi in poklic

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 1. september 2010 / 06:00

Zaljubljenost v ples in presežek pozitivne energije sta njegov zaščitni znak.

Kljub svojim letom, ki jih še ni trideset, je Anže Dobrajc s svojim navdušenjem in pedagoškimi sposobnostmi že marsikaterega Gorenjca naučil toliko plesa, da se na dve levi nogi ne more več izgovarjati.

»Skače kot kobilica«

Anžeta je s plesom spoznala kar njegova mama, ki je v njem že doma, ker je veliko pel in plesal, prepoznala velik talent in ga prijavila na plesne vaje. Stvar mu je hitro postala všeč, zelo hitro je napredoval, zato so mu hitro ponudili priložnost, da se preizkusi z eno od izkušenejših plesalk. Na preizkusu so bile tri plesalke in več plesalcev, ki so se morali izkazati pred plesalkami. Med njimi je bila tudi Mojca Brenkuš, ki je kasneje postala Anžetova soplesalka, s katero sta se hitro povzpela na zmagovalne stopničke. Mojca mu je po nekaj letih skupne tekmovalne poti priznala, da je takrat v smehu pripomnila, da Anže med vsemi fanti skače kot kobilica.

Zmaga že na prvem tekmovanju

Anže in Mojca sta na treningih zelo hitro napredovala in že po enem mesecu skupnega dela sta se prijavila na prvo tekmo. Anže se je spominja: »Bilo je v Ajdovščini. V hudi in množični konkurenci sva … zmagala! Bilo je nepopisno, cel klub je šel na tekmo z avtobusom in na poti nazaj sva bila kralj in kraljica plesnih podijev.« Treningi so postajali vse resnejši in pogostejši, skupaj pa sta še velikokrat stala na zmagovalnih stopničkah, med drugim na mednarodnem tekmovanju na Dunaju Vienna open, ki velja za enega najkakovostnejših tekmovanj. Nuna tekmovalna pot se je zaradi finančnih težav zaključila, kar ni redek pojav, saj si morajo plesalci vse treninge, tekmovanja, obleke in čevlje plačevati sami.

Ples – sanjska služba

Anžetu je ples tudi po zaključku tekmovalne poti pomenil center življenja, ki pa ga je v četrtem letniku gimnazije zamenjala ljubezen do sedem let starejše Estere. Od marsikoga je takrat dobil »poučen nasvet«, da se ne bo obneslo, a ljubezen je bila močnejša. Kmalu sta se odločila za skupno življenje, s tem pa je prišlo tudi vprašanje, s čim se bosta preživljala. Anže je vedel le, da ga veseli ples, ne pa, kako bi lahko od tega živel. Takrat ga je poklical lastnik plesne šole in mu s povabilom med plesne učitelje odprl vrata v sanjski poklic. Začel je s tečaji za odrasle in kmalu ugotovil, da ga poučevanje veseli, zato si je želel svoje znanje prenašati tudi na mlajše. Začeli so s plesnimi tečaji za osnovnošolce, otroke v vrtcih in kmalu ustanovili še plesni klub za mlajše plesne športne pare.

Vodenje četvork

Anže je delo v plesni šoli vzel zares in kmalu sta se kolektiv šole ter ponudba plesov razširila in mu prinesla še eno veselje – vodenje maturantskih plesov. Današnje generacije maturantov ga že dobro poznajo, ob tem pa ne skriva navdušenja: »Ko spregovorim uvodne besede – prva slika: Pantalone, sem v devetih nebesih. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko v živo napovedoval največjo četvorko na svetu!« Da je lahko del tako pomembnega dogajanja, si šteje v čast in uživa prav v vsaki minuti, ko mlade upe pospremi v novo obdobje življenja.