Šola in delo

Pred koncem minulega tisočletja, sredi devetdesetih, sem poslušal predavanje uglednega profesorja. Govoril nam je približno takole (po spominu): da bo v razvitih družbah, katerim smo se prav takrat pospešeno približevali, imelo delo vse manj ljudi. Ti, ki ga bodo imeli, pa bodo tudi vse bolje plačani, zato ne bo problem, da ne bi iz svojih dohodkov vzdrževali oziroma podpirali še enega ali več družinskih članov. Večji problem bo v tem, kaj bodo počeli tisti, ki bodo brez dela oziroma zaposlitve. Izkušnje vseh človeških družb namreč učijo, da je brezdelje mati vseh nečednosti. Kako torej angažirati tiste brez služb, da kljub temu živijo kreativno, da so kljub vsemu z nečim zaposleni? Ena od možnosti je, da se tak človek pridruži eni od številnih dobrodelnih organizacij, to počno celo dame iz visoke družbe. Druga je t. i. vseživljenjsko učenje – da gre človek spet v šolo. In še kaj bi se našlo.

Ta profesor je bil dr. Ivan Svetlik, priznani sociolog, kot idrijski rojak se je odzval vabilu Mestnega muzeja Idrija in predaval v ciklu njihovih Muzejskih večerov. Malo debelo smo ga gledali, v Idriji in njeni okolici je (bilo) namreč vse živo zaposleno v tovarnah in družbah dveh velikih poslovnih skupin Kolektor in Hidria, takrat jim je delavcev celo primanjkovalo in tako rekoč nikomur ni bilo treba razmišljati o tem, kaj bi počel, če bi ostal brez dela. V dobrem desetletju od takrat pa se je marsikaj spremenilo. Imenovani profesor je postal minister za delo, družino in socialne zadeve, torej ravno za tiste reči, o katerih je predaval. Socialni problemi pa so se zaostrili in se razvijajo po predvidljivih in nepredvidenih poteh. Prav nikogar ne skrbi, kaj bodo počele soproge novokomponiranih gospodov, ki zaslužijo tako veliko, da ženam sploh ni treba v službo. Bodo pomagale Rdečemu križu ali Karitasu, hodile na univerzo za tretje življenjsko obdobje poslušat predavanja o zgodovini umetnosti ali zgolj v salone za fitnes? Koga to sploh briga?

Problem se je zaostril drugje. Brez dela so ostale delavke Mure, Preventa in podobnih podjetij, te pa niso iz bogatih družin in ne znajo drugega kot šivati. In če bi jim zdaj rekli, naj gredo še enkrat v šolo in se učit drugega poklica, bi to verjetno doživele kot žalitev. Ostati brez dela, potem pa znova v šolo – kaj je lahko še hujšega! Zavedam se, da je kruto, a mogoče bi bila za marsikoga od brezposelnih rešitev prav v tem, da se došolajo oziroma prešolajo za drug poklic? Takšno vprašanje se sliši čisto lepo in spodbudno, posebno če je zastavljeno nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta. A kolikor je meni znano, je odgovor nanj lahko samo negativen. Brez dela namreč ostajajo ravno tisti ljudje, ki so imeli s šolo težave že takrat, ko je bil čas za te reči. Nekaterim v šoli ni šlo, drugim je bilo šolanje zaradi denarnih ali duhovnih ovir onemogočeno. Ko je človek enkrat starejši, je vse to samo še težje. Lažje se prešolajo, došolajo, prekvalificirajo – in kakor se že vsemu temu reče – tisti, ki že imajo nekaj več šol in znanja.

To je res tragično: najbolj so in še bodo na udaru ljudje, ki so pripravljeni trdo delati tudi za malo denarja, a jim diktatura globalizacije, ki se ji ponižno uklanjamo vsi, z oblastjo na čelu, jemlje tudi to delo. Problem, s katerim se je ukvarjal profesor sociologije dela, se je tej isti osebnosti, ko je postala minister za delo, zaostril na posebno neprijeten in težko rešljiv način. Rešitev je vredna vsaj milijon evrov – kar je še vedno malenkost v primerjavi z milijoni, ki jih mora država namenjati tistim, ki ostajajo brez dela, drugega pa ne morejo ali ne znajo najti …