Svinjske nogice

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. avgust 2010 / 06:00

Svinjske nogice - tak je naslov romana, ki ga je napisal pisatelj, novinar, urednik in alpinist Tadej Golob (roj. 1968) in zanj dobil Delovo nagrado kresnik 2010 za najboljši slovenski roman, objavljen v letu 2009.

Žiriji, ki ga je izbrala, je predsedoval dr. Miran Hladnik, profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gorenjski rojak in stalni sodelavec naših Snovanj. Kakovost romana so v žiriji utemeljili, kot sledi. »Zgodba o Janiju Bevku, wannabe /od »want to be«, ki bi to rad bil/ umetniku, risarju stripov, ki se pri tridesetih letih sooči z vprašanjem, kdaj se je v njegovem življenju prvič zalomilo, bi zlahka zajadrala v vode manierističnega opisovanja margine, ki je v slovenski literaturi tako pogosto in hkrati pogosto tako izpeto. Pa se to ne zgodi. Tadej Golob, novo ime med romanopisci, je s svojim prvencem sveže zarezal z jezikovno izpiljenim, vseskozi duhovitim in z močno dozo ironije podloženim prikazom tega nenavadnega junaka, ki zaman poskuša najti inspiracijo za naročilo, ki ga je po več letih končno le uspel dobiti. Pri tem iskanju navdiha prihaja do usodnih trkov med prvoosebnim pripovedovalcem in njegovimi najbližjimi, ženo in bolehnim sinčkom, ter širšo družbo. In ko se po naključju - ali pa tudi ne - začne zapletati z mamili, gre njegova pot v spirali navzdol, vse do konca, ki ga Golob pušča enigmatično odprtega. Avtor iz realizma tu pa tam zavije v grotesko, junakov benteči odnos do sveta pa prinaša vedno nove detajle in teme, ki njegovo zgodbo postavljajo v širši kontekst. Svinjske nogice so vseskozi napete, na trenutke pretresljive, tudi šokantne, na skrivaj celo angažirane, dobro zastavljene in do konca spretno izpeljane - vse to pa zagotavlja prvovrsten bralski užitek.«

Če romana še niste brali, vas gotovo že zanima, kako se bere. Evo odlomka za pokušino. »… jebentimater, star sem trideset let, nimam službe, niti dneva delovne dobe, ne plačujem si let, zavarovanje imam samo osnovno zdravstveno, za katero ti še preklane žile ne stisnejo skupaj, če te slučajno po pomoti dostavijo na urgenco. Nič nimam. Stanovanje je najeto, pa še zanič je, kot vse kaže, pa še Maja plačuje zanj in ne jaz, avto je moj, bravo jaz, samo je forma viva in ne avto. Z gobami, pizda jim, in oni drugi, ki pa sploh ni moj, z brisalci, ki pa so kao moji … Kako bom skrbel za Simona? In, pizda, to nagnjenje do risanja svinjarij. Kako, kako se je to moglo zgodit? Kako sem lahko zrasel v takega luzerja, pizda mi mateRRRNAAA!«

In kakšni so ti »svinjski« umetniški izdelki Janija Bevka, glavnega junaka Svinjskih nogic? Preberimo si, kaj mu nastaja, ko pod vplivom »kouka« ilustrira Martina Krpana. »Krpan, ki seka lipo v cesarjevem parku, na kolenih pred njim pa pred odprtim šlicem cesarična, ki se davi s kurčino oziroma glavičem, ki ji polni ustno votlino. In hlasta za zrakom, tako nekako kot pri zobozdravniku, ko ti zatlačijo v usta cevko, da bi zaugala slino, pa se ti zalepi nekam in ne potegne nič več. Potem se pa on dere: 'Zdržte, no, malo, saj ni tako hudo,' ti pa kot Johnny Weissmüller v boju s podivjanim krokodilom že kakih dvanajst minut nisi vdihnil ene posrane molekule zraka. Za živo mejo pa hlapci, oprode, služabniki dvorni, ki žalostno primerjajo svoje curakle s Krpanovim. Narisal sem jim take, kot so stebla štorovk, če odstraniš dežnike. Tanke, zavihane na vse strani, bledo prozorne, krmežljave, skratka, nikakve. Krpanovega gobana pa živordečega, žilnatega, kitastega. Batino vseh batin.«

No, saj to mu je pa treba priznati, glavnemu junaku, da v teh rečeh tudi sam ni slab, ženo Majo kar zadovoljivo in pogosto obdeluje, čeprav se ona v trenutku njene (in njegove) slabosti poda tudi njegovemu najboljšemu prijatelju Borutu in gre z njim »do konca«. Kar vpliva tudi na konec romana, ko se Jani poreže z lončkom od jogurta, tako hudo, da kri šprica kot nora. Z njim je le sinček Simon (najbolj simpatična figura v knjigi, otrok pač), ki mu ne more pomagati, z zadnjimi močmi se napoti k vratom, v upanju, da bo zunaj kdo, ki bi mu lahko nudil prvo pomoč. Ali je ali ni, tega avtor ne pove, dogajanje konča v suspenzu in pusti odprti obe možnosti. Saj konec tudi ni bistven. Zame je bilo ob branju, ki mi je bilo sicer v velik užitek, bistveno spoznanje, da sam ne bi hotel biti v koži in glavi tega človeka. Je res »ena jebena stranka«, bolj po svoji kot po krivdi drugih, vsega sveta in boga. Sem pa raje filister, šentflorjanec, malomeščan, slovencelj ali kakor se že temu reče, kot pa tak »umetnik«. Bolje je »služiti«, živeti za ženo in predvsem za sina kot v kokainskih ali alkoholnih utvarah (Jani ne pije, ker mu ob zaužitju alkohola preveč slabi, sicer bi se gotovo tudi on posluževal te najbolj slovenske droge). Se pa bojim, da je v tej deželi takšnih ljudi več, kot si mislimo. Zato Golobov roman ni kak »odbit« tekst, ampak precej realistično pisanje (»novi realizem«). Če bi Janko Kersnik živel danes, verjetno ne bi pisal kmetskih ampak take malomestne slike ...